- kolumna, objavljena v reviji Zvezde, št. 17, 24. april 2019
Nekje je bilo zapisano, da dokler ne ljubiš sebe, ne moreš ljubiti ostalih. Težava modernega instant sveta je ta, da imamo vse na dosegu roke. Če si včasih moral za to, da si lahko oblekel nove kavbojke, v trgovino, ti jih danes poštar dostavi na dom. Če si včasih za to, da si pogledal film, moral v kino, te od ogleda danes loči le še klik. In če si za to, da si včasih koga spoznal, moral na zmenek, so ti danes na voljo številne aplikacije za spoznavanje. Partnerja tako lahko najdemo kar v svojem telefonu – preprosto listamo po katalogu samskih, s prstom drsimo levo ali desno in tako na podlagi fotografije ali dveh odločamo o tem, kdo bo padel čez prvo sito in kdo ne. Bolj kot kadarkoli doslej je v ospredju vizualnost. Lepi ljudje so najbolj zaželeni, kar je vodilo v to, da poskušamo tiste primanjkljaje, ki smo si jih o nas samih ustvarili v glavi, zakriti z najrazličnejšimi filtri ali pa se preprosto skrijemo za fotografijo izpred desetih let, na kateri po lastni presoji izgledamo najboljše in smo mnenja, da z njo lahko zadanemo terno. Medtem ko jesen odpihne zima, sneg stopi pomlad, ko se poletna vročina poslovi in kratke rokave zamenjajo puloverji in tako vedno znova in znova, se nekaterih definicija časa ne dotakne. Tako tudi vrsto let na aplikacijah ostajajajo stari 30 let, za fotografijo, ki so jo vrgli med vabe, pa se zdi, da se bodo nanjo počasi začele usidrati celo alge. Kako naj nekdo tak kdaj sploh najde ljubezen, če očitno ne more imeti dovolj rad niti sam sebe, da laže o svojih letih, svoj današnji jaz pa skriva za fotografijami, na katerih se praviloma že nabira prah?
Sodoben svet nam ponuja instant rešitev za naše ljubezenske tegobe – aplikacije na katerih lahko določimo celo parametre o potencialnih kandidatih, s katerimi se želimo zapletati. Tako lahko odločamo ne samo o starosti, temveč tudi o oddaljenosti, konjičkih, osebnih lastnostih, celo o spolnih preferencah. Izbira je tako velika, da bistva razmerja niti cenimo več ne. Zdi se, da smo se pripravljeni, ko se enkrat znajdemo v odnosu dveh oseb, ki naj bi se imeli radi in ki naj bi gradili vezo na temeljih ljubezni, spoštovanja in enakopravnosti, umakniti ob prvi večji težavi. Brez možnosti argumentov in brez možnosti iskanja morebitne skupne poti, ki bi naju peljala naprej in ki naju ne bi v trenutku vrgla med ostale propadle zveze. Je mar v nas samih tako veliko zavedanje, da je nov partner lahko le en klik stran? Mar res verjamemo, da bo naslednja oseba, ki nam jo bo prikazala aplikacija, boljša od te, s katero smo danes in s katero življenje mogoče trenutno ni kot v našem najljubšem romantičnem filmu?
Če smo nekateri takšni, da ob propadu razmerja potrebujemo nekaj časa, da preteklost predelamo, in šele nato nadaljujemo svojo pot, obstajajo med nami tudi takšni, ki z lahkoto smuknejo iz ene veze v drugo, od objema enega partnerja v posteljo drugega. Tako hrepenijo po tem, da bi ob sebi imeli nekoga, ki bi jih imel rad in ob katerem bi se počutili varni, da pravzaprav pozabljajo na najpomembnejšo ljubezen vseh nas – na ljubezen do sebe. Ko enkrat sprejmeš samega sebe, ko se začneš ceniti, imeti rad in ko začneš razumeti, da si popoln prav tak kot si, brez vseh filtrov in brez vseh dodatkov, potem si šele pripravljen nesebično ljubiti sočloveka. Ko si pomirjen v sebi in ko veš, da imaš ob ljubezni do sebe še dovolj ljubezni za druge, potem si na dobri poti, da boš partner, ki ga lahko na aplikaciji najdeš le kot iglo v seniku.
