- kolumna, objavljena v reviji Zvezde, št. 21, 22. maj 2019
Najboljši prijateljici Alice in Darlene sta po uspešno končani srednji šoli sanjali samo o brezskrbnih počitnicah na Tajskem. Vedeli sta, da ju bo življenje ločilo zato sta želeli izkoristiti še zadnje skupne trenutke za to, da obudita spomine na dobre stare čase, ko je bilo življenje brezskrbno in ko še ni bilo potrebno razmišljati o problemih, s katerimi se ukvarjamo odrasli. Danes lahko ena od njiju obuja spomine le v zaporu. Razlog? 66 let kazni zaradi tihotapljenja droge. Dobila bi zgolj 33 let pa je nase prevzela še prijateljičino kazen, da je lahko na svobodo odkorakala vsaj ena od njiju. Žrtvovala se je za svojo prijateljico, nase prevzela njenih 33 let in tako naredila nekaj, o čem bi podvomili še tako veliki medsebojni prijatelji. In veste, kaj je najbolj žalostno? Nobena med njima ni bila kriva. Kriv je bil nekdo drug.
Če hočete vedeti zakaj so se počitnice deklet iz raja spremenile v nočno moro, si oglejte film Palača za rešetkami. Skupaj s Podlimi igrami ga postavljam na podest svojih najljubših filmov. Prvič sem naletel nanj čisto po naključju na enem od programov in takrat si nisem mislil, da se bom kdaj v zaporu znašel tudi sam. V bistvu si tega nisem mislil takrat in niti ob nobenenem ponovnem ogledu filma. Da bodo tudi moje noge prestopile zaporniško dvorišče, si nisem mislil niti ob ogledu serij, kot sta Beg iz zapora in Oz. In, če bi mi kdo rekel, da bo za rešetkami kdaj pristal kateri od mojih bližnjih, bi mu rekel, da je verjetno preveč pod vplivom televizije in da že vem, s kom se družim. Pa se je zgodilo prav to.
Bilo je sivo nedeljsko jutro, kaplje so padale na moj obraz, ko sem se odpravil proti zaporu. Če sem te trenutke do tedaj doživljal le prek fikcije, so tokrat potekali v realnosti. Pozvonil sem pred vrati, dal osebni dokument, pregledali so me, mi vzeli telefon in me napotili v čakalnico. Od tam v sobo za obiske. In tam sva se po dolgem času srečala. Pravi, da je dobro in da se je moralo to zgoditi. Da je preveč padel pod vpliv drog in da sedaj, po nekaj mesecih zapora, drugače gleda na svet. In res se je zdel drugačen. Imel je žar v svojih mladih očeh, na obrazu se mu je risal nasmešek. Bil je vesel obiska. Prej ga je imel lahko le enkrat tedensko, odkar so ga prestavili na drugi oddelek, lahko ima dva. Sedela sva tam in se pogovarjala o življenju, o tem, kako nas lahko v trenutku loči od vsega, kar nam je znano – mene je septembra vrglo iz tira z informacijo, da imam raka, njega pa so dobili kriminalisti. Oba bijeva svoje bitke in za oba se zdi, da sva morala dobiti to življenjsko lekcijo z namenom, da iz nje prideva kot boljši različici samih sebe.
V očeh marsikoga je zapornik prekrškar, ki si zaradi dejstva, da se je znašel za zapahi, zasluži vse najslabše. Toda če pogledamo iz druge smeri so tam ljudje, ki so prav tako ljubljeni. Imajo družine, imajo prijatelje, imajo znance, ki jim ni vseeno zanje. Tako kot mi vsi so tudi oni krvavi pod kožo. Tako kot mi vsi si tudi oni zaslužijo svobodo in spoštovanje. In tako kot mi vsi si tudi oni zaslužijo drugo priložnost. Moj zapornik pravi, da si želi spremembe in da verjame vanjo. Da poskuša na dneve v zaporu gledati s hvaležnostjo, saj se zaveda, da je njegova pot zapeljala na stranpoti, kjer navigacija ni mogla najti poti niti do signala. Verjamem mu. Spremenil se je, odkar sva se videla lani poleti, ko si noben med nama še zdaleč ni mislil, da se nama bosta življenji povsem spremenili. Pa sta se in svet se vrti dalje. Medtem ko je danes eni ptici že uspelo poleteti, druga čaka, da se odprejo vrata kletke in tudi sama poleti na svobodo. Na njenih krilih bo po zaslugi izkušnje, ki jo je prestala, poletela v lepše in boljše življenje. Tja, kjer bodo mavrice in samorogi, in ne tja, kjer nebo zakrije tema.