- iz kolumne, objavljene v reviji Zvezde, št. 25., 19. junij 2019
Poletni večer so idealni za romantiko. Če ste ob tem stavku zavili z očmi zaradi dejstva, da ste samski, naj vas potolažim, da smo v istem »zosu«. Res je, da prija romantika v dvoje in da sem tiste vrste tip, ki meni, da je lahko nekaj najlepšega, kar se nam lahko zgodi, poležavanje na strehi avtomobila v dvoje. Objeta, na avtu, nad nama na tisoče bleščečih zvezd, okrog naju pa na tisoče čričkov, ki skrbijo za tisto prijetno poletno vzdušje v vročem večeru, ko veš, da ne potrebuješ nič drugega – da je vse, kar potrebuješ, tukaj in zdaj. In si želiš, da bi ta trenutek trajal večno.
No ja, to so ene mojih najpogostejših sanj in, ja, dogajajo se mi tudi v budnem stanju. Kaj hočem, sem pač eden tistih brezupnih romantikov, ki smo pogledali mogoče malo preveč romantičnih filmov in prebrali preveč romantičnih knjig. Zato smo kot ene take zasanjane duše tega sveta, ki nas marsikdo zaradi tega gleda postrani. Ampak ali ni najbolj neumno prav to, da bi se ukvarjali s tem, kaj si bo kdo mislil?
Mislim, da to, da si vsaj malo prismuknjen, ni niti malo napačno. Verjamem namreč, da so se mi prav po zaslugi dejstva, da imam bujno domišljijo in da rad poletim na oblakih med zvezde, zgodili najlepši trenutki življenja. S tem mislim tudi na tiste, vsakdanje. In zdaj se vrnimo na prvi zapisani stavek.
Ja, poletni večeri so idealni za romantiko. Tudi za romantiko samega s seboj. Kako je to videti? Pri meni recimo tako, da se usedem v avto, zapeljem iz Ljubljane proti domu, ki je oddaljen dve uri in pol vožnje, in vmes ob svoji najljubši glasbi, ki name deluje kot meditacija, rahlo odplavam nad sebe, a vendarle ne predaleč, da bi izgubil nadzor nad volanom in dogajanjem v prometu. Preprosto obožujem vožnjo ob dobri glasbi, zvezdami nad seboj, spuščenimi okni, vetrom v laseh in vonjem pokošene trave v nosu. Vse našteto mi daje nekaj tako lepega in posebnega, da mi v tistem trenutku ne manjka nihče – dovolj sem sam sebi in vem, da imam več kot dovolj.
Prišel sem do točke, ko sem začel neizmerno ceniti samoto. Vedno sem bil tiste vrste človek, ki je moral biti nenehno v središču dogajanja. Vsako popoldne sem bil na pijačah ter tako čas preživljal z ljudmi, ki me danes niti poznajo več ne. Bil sem naokrog, samo zaradi dejstva, da ne bi bil sam. Želel sem si bližine, ker nisem znal biti sam. Danes sem na točki, ko končno znam ceniti tako sebe kot čas. Danes vem, da je boljše, da si sam svoja družba kot družba, ki bi bila tukaj samo za to, da bi bila družba in da bi nama čas hitreje mineval.
Začel sem verjeti v to, da za srečo ne rabiš nujno dvojine. Do neke meje si lahko srečen tudi sam. Vedno sem hrepenel po tem, da bi nekoga spoznal in da bi se med nama spletlo nekaj lepega. Res sem spoznaval in res se je pletlo, a se je tudi odpletlo in dokončno razpletlo. Ko sem kateremu od kolegov potarnal, kaj se je zgodilo, so me večinoma tolažili s stavkom »Ne smeš iskati, se bo že zgodilo.« Šli so mi na živce, ker jih nisem razumel. Vse do danes.
Res se skriva resnica v tem, da moraš najprej imeti rad samega sebe, šele nato boš lahko nesebično imel rad vse druge. In vse se začne pri tebi. Ne bi verjeli, koliko ljudi se ne počuti dobro v svoji koži. Nočete vedeti, koliko ljudi se ne more pogledati v ogledalo in si reči »Rad se imam«. Vem pa, da nočete biti med njimi. Vem, da se imate dovolj radi, da boste sami sebi privoščili srečo, in za to, da bi srečni tudi bili, kdaj pogledali tudi nase, ne samo na druge.