- iz kolumne, objavljene v reviji Zvezde, št. 26, 26. junij 2019
Njeni beli lasje so lesketali od daleč. Če so na tovornjakih, ki so vozili mimo polmilijonske množice na dunajskih ulicah, bili večinoma razgaljeni postavni fantje in seksi mladenke, je bila na skromni prikolici, ki jo je za seboj vozil traktor, babica pri sedemdesetih, ki je veselo mahala z mavrično zastavo ter se pozibavala ob spremstvu plesne glasbe. Ob sebi je imela transseksualca, na drugi strani pa precej razgaljeno potetovirano dekle močnejših oblin. Plesala je med njima, mahala množici, se smejala ter mi, ko me je zagledala, poslala poljubček in se mi nasmejala. Od srca sem se ji nasmejal nazaj tudi sam, da bom imel večno spomin na ta čaroben trenutek, pa imam na srečo ta prizor shranjen v videoobliki na svojem telefonu.
Če mi je kdaj kdo rekel, da bi lahko predstavljal idealnega slovenskega zeta, danes verjamem, da premorem energijo, ki privlači tudi starejše ljudi. Zgodilo se mi je namreč, da sem se na paradi, ki slavi enakost in vse ljubezni, znašel tudi lani v Berlinu. Na dopust sem odšel sam ter tako na dan, ko je po ulici zakorakala večtisočglava množica ter se s ponosom in lastno identiteto v vsej svoji veličini postavila za enakopravnost, svobodo in pravico, spoznal njo. V nekem trenutku sem si po večurnem korakanju po žgočem soncu in sledenju neštetim tovornjakom z najrazličnejšo glasbo, okoli katere je norela množica pozitivnih in srčnih ljudi, privoščil nekaj počitka na bližnji klopi. Čez kakšno minuto se je nanjo usedla babica, recimo, da jih je spet imela sedemdeset, urejena, kot, da gre na kakšno modno revijo za starejše dame. Bila je vsa v rožnati barvi, na njenih belih laseh se je bleščal rožnati lasni obroč, rožnati pa so bili tudi njena sončna očala, nohti, torbica in celo pahljača, na kateri je pisalo Berlin Loves You (Berlin te ima rad). Bilo je vroče, z marsikoga je teklo, navsezadnje tudi z naju. Pomahala si je s pahljačo ter me čez kakšen trenutek konkretno odarila po delu rame in obrazu. Ko sem jo pogledal z verjetno ne povsem jasnim pogledom, ki je izražal začudenost nad njenim dejanjem, se mi je začela opravičevati. Ker nisem domač v nemščini, sem razumel vsaj iskreno opravičilo, nato pa je, ko sem ji omenil, da ne govorim dobro nemško, na moje veliko presenečenje spregovorila angleško. In potem sva si povedala vse, kar sva si imela za povedati. Mislil sem, da je tam zaradi morebitne hčere, morda vnukinje, ki je lezbijka, pa ni bilo tako. Tam je bila zaradi svojih prijateljev. Kot pravi, je med njimi veliko gejev, z njimi se dobiva čez teden na večerji, skupaj pa tudi dopustujejo. Pravi, da jih ne bi zamenjala za nič na svetu in da jim privošči vso srečo. Zato je danes tukaj z njimi, pogumno hodi s parado po berlinskih ulicah in s tem jasno da vedeti, da v svet pošilja sporočilo o sprejetosti, enakopravnosti, spoštovanju svobodne izbire posameznika, da ima rad tisto ali tistega, ki si ga iskreno želi imeti rad. Za to, da bo tudi ta oseba lahko zaživela srečno, iskreno življenje in da ji ne bo potrebno ostati v senci strahu pred tem, kako jo bo sprejela – ali je ne bo – okolica.
Mnogi. kljub temu da živimo v sodobnem življenju, še danes ne spregovorijo, ker ne upajo. Strah jih je biti to, kar so, ker jih je strah, da jih okolica ne bo sprejela in da jih ne bo razumela. Da bodo ostali sami, osamljeni, da bodo zapuščeni ali pa celo, da nikoli pravzaprav ne bodo mogli biti to, kar si zares želijo biti. Nešteto je takih zgodb, kjer so lažna ali skrivna dvojna življenja. Nešteto je zgodb, ki se odvijejo povsem drugače in bistveno manj srečno, kot jim je bilo namenjeno. In nešteto je usod, ki si nikoli niso upale biti iskrene ne do sebe, kaj šele do okolice, drugih in vsega sveta.
In prav zaradi tega, ker se tega zavedamo, ker sprejemamo, razumemo in vemo, da smo lahko najsrečnejši takrat, ko smo lahko najbolj iskreni, z babicama ponosno vihramo mavrične zastave visoko nad našimi glavami. Za vse tiste, ki smo zbrali pogum, in za vse tiste, ki ga še boste.