- iz kolumne, objavljene v reviji Zvezde/Lady, št. 27, 3. julij 2019
Nekateri med nami so taki, da radi vsakoletni dopust preživljajo na enem in istem mestu. Tam se počutijo doma. Smo pa tudi taki, ki radi odkrivamo še neodkrite kotičke sveta, in tako nas rado odnese enkrat sem, drugič tja. Res je, da pri nas ulice nimajo poznanih imen in so obrazi, ki jih srečujemo, prej neznani kot znani, je pa tudi res, da je v tem primeru pustolovski pridih dopusta mnogo večji, kot če je kraj že večkrat obiskan in tako še kako znan.
Te dni sem se razveselil datuma svojega dopusta. Odhajam med zadnjimi, tik pred začetkom novega šolskega leta. V trenutku, ko je bil potrjen v službenem koledarju, sem vedel, kako ga bom preživel. Med hojo po 300-kilometrski potrugalski smeri ene najstareših romarskih poti v Evropi, na Caminu de Santiagu. Do svetišča Santiago de Compostela, ki predstavlja cilj tisočih romarjev, vodi več poti, vsem je skupno ime Jakobova pot. Verjetno vam je ime znano, o tej poti so posneli nekaj filmov in napisali nešteto knjig, ena od teh se je že pred leti znašla tudi na moji knjižni polici in me od takrat dalje opominja, da si obujem pohodne čevlje, oprtam nahrbtnik, in se podam tja kamor mi je očitno namenjeno iti.
Klic, kot ga čutim sam, je pred menoj čutilo tudi ogromno drugih sonarodnjakov. Nemalo imamo namreč primerov zapisov doživljanja Jakobove poti domačih avtorjev, nekateri med njimi so Camino prehodili celo dvakrat ali pa se tja še vedno redno vračajo. Zakaj bi nekdo svojih 14 dni dopusta v vsem letu izkoristil za romanje ter ob zastavljenih prehojenih 35 kilometrih na dan zvečer zaprl oči ali v katerem od prenočišč za romarje (v enem prostoru je lahko tudi petdeset ležišč), ali v lastnem šotoru, ali pa preprosto pod milim nebom? Zato ker se najlepši spomini zgodijo spontano.
Zaželeno je, da se na Jakobovo pot vsak posameznik poda sam. Seveda obstajajo tudi primeri, ko se poti loti kakšen par, družina ali večja skupina prijateljev, ni pa to njen namen. Namen Jakobove poti je, da jo prehodiš in doživiš sam, saj ti bo le v tem primeru lahko dala natančno tisto, zaradi česar hrepeniš, da jo prehodiš. Marsikoga ob mislih na samoto in osamljenost postane strah, a ko zaupaš, da je vse tako, kot mora biti, in začneš ceniti tudi trenutke tišine in samote, se zgodijo magične stvari. Nemalo je pričevanj o tem, kako so zgodbe romarjev drug drugega navdihnile ter jim dale dodatnih moči in dodatne volje za to, da posežejo po nebu tisočerih zvezd in med vsemi najdejo tisto, ki jim bo v še najtežjih in najtemnejših delih svetila in kazala pravo pot, tisto, po kateri je vredno hoditi, da pridemo do tja, kamor smo namenjeni.
Bo že držalo, da imajo romarske poti svoj namen. Še noben, ki je katero prehodil, se ni z nje vrnil enak. Na vsakem pusti svoj pečat in vsakemu da natančno to, kar v tistem trenutku najbolj potrebuje. Če nanjo nisem bil pripravljen pred leti, ko sem se prvič poigraval z idejo, da bi jo prehodil, in sem tako v knjigarni celo kupil slovenski vodnik po Jakobovi poti, sem nanjo pripravljen letos – potem ko sem v tednih pred rakom čutil nenormalno željo, da prvič v življenju na dopust odidem sam in sem tega preživel na hrvaški obali in v berlinskih klubih, zdaj, v tednih po raku, ko je še vedno prisoten strah, da bi se ta nočna mora ponovila, čutim, da je prav, da se podam v portugalsko in špansko naravo ter na 300-kilometrski poti med romarji z vsega sveta doživim to, kar mi ta pot želi dati. To, da jo bom nekega dne prehodil tudi sam, sem namreč vedel, že ko sem prvič slišal zanjo.