Ne vem, ali je krivo dejstvo, da se staram, ali to, da sem še vedno precej pod vtisom Camina in ljudi, ki sem jih tam spoznal, a v preteklih dneh se je zgodilo nekaj zanimivih potez, ki jih nisem pričakoval, a so bile še kako potrebne.
Odstranil sem se iz ene skupine na Viberju, v kateri smo si s kolegi sporočali, kako smo, kje smo, kaj počnemo, vmes pa so uletele tudi neke fotografije in objave, ki so me začele motiti do te mere, da sem se preprosto odločil, da skupino zapustim. Verjetno o meni nimajo najlepšega mnenja, a ne smem biti jezen. Tako kot upam, da ne bodo jezni ljudje, ki sem jih preprosto odslovil iz svojega kroga virtualnih prijeteljev in na njihovem profilu na Instagramu preprosto stisnil gumb »Unfollow«.
Pa saj ne morem biti pravzaprav jezen nanje, ker sem bil pred meseci tudi sam tak. Mislil sem, da moram skoraj vsak dan, če že ne vsak, pa vsaj vsak drugi dan, objaviti kakšen selfi ter poročati o tem, kje sem, kaj počnem, kako se imam. Imel sem obdobje, ko mi ni padlo na pamet, da bi kdaj objavil kakšno fotografijo, na kateri ne bi bil tudi sam. Vedno sem moral biti na njej in vedno je bila prisotna tista potreba: samo da me vidijo. Ne vem, od kod potreba po tem, a ko zdaj gledam nazaj, bo verjetno imelo kaj opravka s tem, da sem očitno hrepenel po tem, da bi bil sprejet in ljubljen. Tako zelo, da sem v bistvu s tem več ljudi odbil kot pridobil. Iskreno, če bi bil sam svoj virtualni prijatelj, bi zelo verjetno tudi sam odprijateljil samega sebe.
Zakaj sem prenehal slediti posameznikom, ki so bili povod za temo tokratne kolumne? Objave, ki hrepeneče kličejo po komentarjih, »povej mi, kako sem hud/a«, »Uuuu, sexy …«, »Kaj bi ti delal …« in podobno. Da se razumemo, nič ni narobe, če nekdo objavi tovrstno fotografijo s tem namenom. Verjetno je imel ali pa ima vsak med nami obdobja, ko se raje malo bolj pokaže kot običajno. Kljub temu pa postane precej moteče, ko si objave sledijo druga za drugo spet in spet. Pri nekaterih tako ni fotografije na Instagramu, na kateri ne bi bili sami. Ni nobene narave, nobenega detajla, nobenega koščka trenutka razen njih samih na določenem kraju oziroma v določenem prostoru. In potem na to še desetine »storijev«, v katerih ne gre brez »dakfejsa«, selfijev na takšne in drugačne načine, umetnih poz vsepovprek, izposojenih navdihujočih slogananov, pobranih nekje s pleta, verjetno sploh ne vedoč, kaj pomenijo … In voila, tukaj smo, iskreni smo, srečni smo.
Pa smo res iskreni? Je življenje, ki ga živimo, resnično takšno kot na družbenih omrežjih, ali je obdelano z nešteto filtri, vse v želji, da bi bili sprejeti? Da imamo vsaj v virtualnem svetu ogromno prijateljev. Toda, kakšni so pravzaprav ti prijatelji? Neke najstnice mi prek storijev prodajajo maskare in pudre. Vsaka druga se že spozna, kako se »nališpati, da boš všečna«. Neki tipi ne morejo brez tega, da ne bi dan za dnem objavljali svojih fotografij zgoraj brez, pozirali in izzivali s komentarji. Očitno jim prija, ko se nanje slinijo neznanci. Spet drugi ne morejo brez tega, da ne bi vsakotedensko potarnali, kako kruto je to življenje, kako gre vedno na slabše, kako se nič ne izboljšuje. Seveda, ljubica, če se pa zapletaš z vsakim drugim, brezposelna ti in oni, si na socialni, v petek žuraš, čez vikend se pobiraš, v ponedeljek pa spet slaba volja in jamranje, zakaj je življenje tako krivično, da več ne verjameš v to, da ti je namenjena sreča. No, dokler zanjo ne boš naredila ničesar drugega kot napisala status na družbenih omrežjih, je tudi ne bo. Vsaj dokler boš med tistimi, ki jim bo to, kaj si drugi mislijo o njih, pomenilo več od tega, kakšno misel bodo imeli sami o sebi. Začne se pri »imeti se rad«.
- iz kolumne, objavljenje v reviji Zvezde/Lady, št. 38, 18. september 2019