V preteklih tednih sta se zgodila primera, ki še enkrat potrjujeta, da postajamo sodobni kapitalistični stroji brez čustev in brez sočutja do sočloveka. Oktobra je po spletu zaokrožil zapis prvega posredovalca Janeza Ravnikarja o nesreči, ki se je pripetila v Črnučah, ko je voznik avtomobila zbil kolesarja. Razen Janeza se ni ustavil noben voznik, vsi so vozili brezkrbno mimo in ob tem še hupali zaradi kolone, ki je nastala. O novem primeru ignoriranja nezavestnega, tokrat v središču Maribora, je pred dnevi pisala šestnajstletnica Hanna. Zgodilo se je sredi dneva, ko je pomagala moškemu, ki se je zgrudil na tla. Obrnila ga je v položaj za nezavestnega in kričala, da naj nekdo pokliče rešilca. Ulica je bila skoraj polna, pa so vsi le hladnokrvno hodili mimo, kot da sta nevidna. Mar smo res že tako izgubljeni, da nismo pripravljeni sočloveku priskočiti na pomoč?
Najpogoste, ko beseda s sogovornikom nanese na to temo, se uporabi izgovor, da je minilo že precej časa, odkar smo obiskovali ure prve pomoči. Nemalo jih prizna, da bi jih bilo strah kakor koli pomagati, saj se bojijo, da bi zaradi svojega nepoznavanja postopkov reševanja še poslabšali položaj. Hecni smo. Na eni strani se zgrozimo, ko nekje preberemo, da nekomu niso priskočili na pomoč, ko beseda nanese na to, kako bi v tem položaju ravnali sami, pa pogosto pridemo do ugotovitve, da bi storili enako. Bi mar res brezskrbno pogledali stran in odrekli roko nekomu, ki ga ta lahko reši?
V prazničnih decembrskih dneh radi poudarjamo pomen praznikov, dobrote, sočutja, družine, ljubezni. Se mar ta po novem meri v velikosti daril, ki si jih podarjamo med seboj, in ne več s tistim, česar denarnica ne more kupiti? Darila so vsekakor lepa in dobrodošla stvar, ki se je noben med nami ne brani, je pa še lepša stvar, če je lahko darilo dobro dejanje, ki ne le da nekomu polepša trenutek ali dan, lahko mu celo reši življenje.
So ljudje, ki jih imamo radi in ki jih nočemo izgubiti. Veselimo se vsakega novega trenutka, ki ga lahko preživimo v njihovi družbi, in hvaležni smo, da so tukaj in da jih lahko imamo. Ko se boste znašli v kraju in času, ko bo nekdo potreboval vašo pomoč, se spomnite na ljudi, ki jih imate radi. Pomislite na to, kako hudo bi vam bilo, če bi jih izgubili. In pomislite, kako hudo bo tistim, ki poznajo človeka, ki je potreboval pomoč, pa so mu jo mimoidoči odklonili. A je res vse drugo, avtobus, trgovina, služba, dogovorjeno srečanje ali karkoli drugega, pomembnejše od nudenja pomoči tistemu, ki jo potrebuje?
Vse več je takšnih posameznikov med nami, ki svoj pogled le redko umaknejo z zaslona svojega telefona. Vse več se jih pred okolico skrije tudi s slušalkami. Gledajo v zaslon, poslušajo, karkoli že poslušajo, in se ne zmenijo za okolico. Svet drvi mimo njih, sami pa drvijo mimo njega med tiste, ki jih je sodobna tehnologija tako zelo zasvojila, da postaja tisto, kar je virtualno, pomembnejše od tistega, kar je realno.
Virtualno bo ostalo, realno bo minilo. Tako kot lahko mine tudi življenje človeka, ki ga ne poznamo, in ne vemo kakšen je njegov problem, zato gremo mirno mimo njega in si mislimo, da za njegovo življenje že nismo odgovorni sami in da če lahko drugi hodijo mimo, zakaj ne bi šli še mi. Pa smo res že tako povsem mimo, da nam je postalo tako prekleto vseeno?
- iz kolumne, objavljene v reviji Zvezde/Lady, št. 49, 4. december 2019