Tudi če se zdi, da vse več ljudi ne verjame v čarobnost božičnih praznikov in v njih vidijo le kapital, sam ostajam med tistimi, ki poskušamo v njem najti vsaj še kakšen ščepec navdiha. In, obljubim, z malo domišljije in malo pozitivne miselnosti se vse najde, če se le za to potrudi. Pa tudi, če se kdaj zdi še tako težko.
Pred dnevi me je ob popoldanskem sprehodu po Ljubljani razžalostila podoba sklonjene ostarele gospe, ki je z nakupovalnim vozičkom v nedeljskem popoldnevu brskala po smeteh pri nakupovalnem središču, iz katerega sta prav tisti trenutek stopili gospe srednjih let, obe urejeni, obe z vrečkami dragocenih znamk. En trenutek, ena realnost. Veseli december. Ampak ali je res vesel za vse?
Ob takih trenukih, kot je ta, poskušaš privleči vse spomine in vso čarobnost, na katero te vežejo božični prazniki. Sam se še kako dobro spomnim, kako smo z nekaterimi sošolci v vlogah palčkov in snežink v družbi Dedka Mraza obiskovali otroke v vrtcih. Obiskal sem jih tudi leta pozneje, ko mi je bila zaupana vloga Dedka Mraza. Sodeloval sem v predstavi, po kateri so nastopajoči skupaj z otroki priklicali Dedka Mraza. Nato sem zakorakal med njih, se jim predstavil, skupaj smo zapeli pesmico, potem pa so drug za drugim hodili do mene, se z menoj fotografirali, mi postavljali vprašanja, nekateri pa so me celo presenetili z darili, ki so jih pripravili posebej zame. »O, hvala, kako lepo. Ampak to je tvoje, ne morem tega sprejeti.«
»Ne, ne, gospod Dedek Mraz, to je Tin naredil samo za vas. V zahvalo za vaše darilo«. Mamica se mi je nasmehnila, sam pa sem pod vso tisto umetno belo brado zardel. Leta so minila in nisem vedel, da celo Dedek Mraz dobi darila od otrok. No, vsekakor lepo dejanje otroka, sploh, ker darila ne le pričakuje, temveč ga tudi daruje.
Iskreno, darilo še zdaj hranim. Če ga je otrok podaril meni, misleč, da ga je podaril Dedku Mrazu, se mi zdi vsekakor lepo in spoštljivo, da ga ne zavržem in ga hranim pri sebi. Tako kot hranim risbici punčk, ki sta za Dedka Mraza narisali svoji družini in pripisali svoje želje. Verjamem, da so se te uresničile, pa tudi če so se na neki točki zataknile pri meni. Pri nekom, ki je lahko smuknil za nekaj ur v vlogo nekoga, ki lepša trenutke, prinaša toplino in je upanje za nekaj lepega. Vloga, ki je ni tako lahko igrati, kot se morda zdi. Slšiš in vidiš najrazličnejše zgodbe, med katerimi številne v času prazničnih luči zabolijo še bolj kot sicer.
Pa vendar, nekje tam zunaj za vsakega obstaja vsaj en Dedek Mraz. Morda te zaradi njega ne pričaka darilo pod božično jelko, morda za praznike tudi ni ob tebi. Je pa tam nekje, in tudi ko je daleč stran, veš, da je ob praznikih nekje v tvoji bližini. Nekje tam, kjer si želiš, da bi bil, in tudi če ni tam, čutiš njegovo bližino. Ves čar se skriva v tem, da tudi če realnost prikazuje drugačno sliko, v svojih mislih narišeš kar se da najlepšo sliko vseh lepih spominov, ki te vežejo na ta čas, in že v družbi teh lahko dolge in hladne zimske noči nemalokrat postanejo toplejše.
Za to, da začutiš čarobnost božičnih praznikov, ni potrebno veliko. Ne gre za draga darila, niti za njihovo število. Gre za to, da jih preživiš v družbi tistih, ki so ti blizu, ki jih imaš rad in s katerimi bi rad doživel nekaj tako lepega, kot je božična noč, ki nas vsako leto popelje v tisto znano zgodbo svete noči, ob kateri se spomnimo, da je najlepša človeška lastnost sočloveku podariti nekaj lepega. Pozabimo na zamere in vse slabo, kar se je zgodilo, sprijaznimo se z lekcijo in sprejmimo vse, kar s seboj prinaša novo leto. Da se bo to dobro začelo, pa lahko predvsem poskrbimo sami in se v letu 2020 morda lotimo celo česa, za kar do zdaj nismo zbrali poguma.
- iz kolumne, objavljene v reviji Zvezde/Lady, št. 50, 11. december 2019