Čeprav naj bi jih resnično izpolnilo samo osem odstotkov med nami, si večina vsako leto znova in znova postavlja novoletne zaobljube. Morda, ker tokrat upamo, da nam bo le uspelo, morda, ker je to moderno, morda, ker so nam tako rekli drugi, ali pa si spremembe preprosto resnično želimo. Se je pa treba vprašati, ali si tega želimo sami ali je to nekaj, kar si želijo drugi.
Daleč najpogostejša novoletna zaobljuba naj bi bila, da se bomo lotili hujšanja. Če je to res naša želja, potem dajmo, pogumno. Če je pa to nekaj, kar so v nas sprocesirali drugi, bi se morda morali vprašati, kakšen status imajo te osebe v naših življenjih, da jim tako sledimo, da podležemo spremembi pod njihovim vplivom. Ne trdim, da je debelost zdrava, trdim le, da če nam tako ustreza, naj nam ustreza še naprej, kljub vsem sodobnim poudarkom na to, kaj naj bi bilo dobro in lepo. Ni vse v telesu, ne vse v pozah, na koncu vedno šteje tisto, kar se skriva nekje pod kožo, pa naj bo to mišica ali maščoba. Da s samo lepim telesom ne pride tudi lep človeški duh pa nam je verjetno v tem času postalo že samoumevno. Na koncu šteje to, kako se ti počutiš v svojem telesu. Je tvoje, je samo eno in na tvoji strani je, koliko tvoje ljubezni bo prejelo. Ko je bo dovolj zate, je bo tudi za druge.
»Kaj pa ti s kozarcem? Še kar piješ?« me je pred dnevi začudeno vprašal stari znanec, ko me je po dolgem času srečal na enem od družabnih dogodkov. Vmes, odkar sva se nazadnje videla, sem prebolel raka. Nisem vedel, da to pomeni, da si ne smem privoščiti kozarca vina, še zdaleč pa nisem vedel, da to, da sem imel raka, pomeni, da moram abstinirati in se odpovedati vsemu, kar ima v družbi predznak slabega. Za svoje zdravje sem odgovoren sam, tako kot je zanj odgovorna gospa, ki je prav tako zbolela za rakom. Bila je na vozičku, kar je pomenilo, da si je izhod na zrak lahko privoščila bolj redko, zato si je kdaj pa kdaj cigaret prižgala kar v sobi, na oknu. Ko jo je medicinsko osebje opozarjalo, da se to ne sme, da je prepovedano, in navsezadnje, da to ni dobro zanjo, je vztrajala pri svojem do točke, ko se je zlomila in priznala, da je to še edino veselje, ki ji je ostalo, da raka tako ali tako že ima, in prosila, naj ji ne vzamejo te sreče.
Seveda se strinjam, da je kajenje v bolnišničnih prostorih moralno sporno. A gospa je bila v sobi sama, in če bi bil sam njen zdravsteni tehnik, verjetno ne bi imel srca, da bi ji prepovedal prižig tiste cigarete. Ne bi poznal njene zgodbe, ne vedel, kakšno življenje ima za seboj. Vedel bi le, da če ji to pomeni tako ogromno, naj ji pomeni vsaj še nekaj časa. Če se sama zaveda vseh posledic svojega početja, zakaj torej ne bi sprejel njene odločitve? Ne pričakujem, da bi vi storili enako. Ravnajte po svoji vesti in svojih načelih.
Kajenje, alkohol, hrana, navsezadnje tudi droga in vse ostalo … je na dosegu roke in ostalo bo na dosegu roke. Če si resnično želimo spremembo, lahko v sebi najdemo ves pogum, s katerim nam lahko uspe. Z boljšim fizičnim počutjem pride seveda tudi boljše psihično počutje. A če kdaj radi posežete po kakšnem kosu najljubše sladice in si med službo privoščite kakšno cigareto, vseeno ne bodite prestrogi do sebe. Vsak med nami ima svoje razvade, tisti, ki je najglasnejši in ki ga najbolj motijo, pa ima pravzaprav največjo. Tisto, po katerih smo pravzaprav tudi znani – vtikanje v življenja tujih ljudi.
- iz kolumne, objavljene v reviji Zvezde/Lady, št. 1., 3. januar 2020