dennismalacic

Moje (ne)prehojene poti.

SPREJMEM TE IN SPREJMEŠ ME

»Ko sprejmemo različnost, ne izgubimo sebe, temveč dobimo drugega v dar.«

Zak je 22-letni fant z downovim sindromom. Živi v oskrbovanem domu, kjer dneve preživlja ob gledanju videokasete z rokoborbami in sanjarjenju o tem, da bo nekega dne tudi sam postal rokoborec. Ker njegova želja pri osebju, ki skrbi zanj, zaradi njegovega stanja ni uslišana, nekega dne pobegne. Med begom naleti na Tylerja, ribiča, ki se je zameril lokalni ribiški tolpi, in tako se iz nenačrtovanega, naključnega srečnja rodi neobičajno prijateljstvo, ki oba fanta pripelje do prestopa lastnih meja. Ko jima na sled pride Eleanor, Zakova skrbnica, se zdi, da je njuna avantura, popotovanje do ringa, v katerem bi se Zak lahko preizkusil kot rokoborec, zaključena. Toda Tyler uspe dekle prepričati, da fanta zaradi bolezni ne sme postavljati v kalup, temveč mu mora pustiti svobodo. Na ta način trojica doživi vrsto dogodivščin, ki na koncu spremeni prav vsakega med njimi in navsezadnje pusti globok vtis tudi pri gledalcu, ki si ogleda avanturistično komično dramo The Peanut Butter Falcon.

Dneve, ki so nas prisilili v izolacijo, lahko preživljamo koristno – med drugim tudi tako, da pogledamo kakšen dober film, film z vsebino, ali pa preberemo katero izmed knjig, s pomočjo katerih lahko širimo lastna obozorja. Ena teh je recimo »Živeti z gluhoslepoto: Zgodbe ljudi, ki poslušajo s srcem in gledajo z dlanmi.« Knjigo je izdalo združenje DLAN gluhoslepih Slovenije, odlomek ene izmed zapisanih zgodb pa pravi takole: »Ugotovil sem, da še obstajajo dobri ljudje. Sprejmejo te takšnega, kakršen si, te spodbujajo in ne obupajo nad tabo. Ne vem, kaj bi bilo z menoj, če te sreče ne bi imel. Verjetno bi zaradi te bolezni propadel in bil jezen sam nase. V osnovni šoli so me večkrat zbadali, ker nosim slušni aparat. Bil sem jezen nanje in nase in se spraševal, zakaj sem takšen, kaj ima Bog v načrtu zame, zakaj hoče to? Veliko sem se spraševal in na koncu ugotovil, da ima Oče načrte za vsakogar od nas. To moramo sprejeti. Čudna so pota Gospodova. Zaupam mu, da me bo usmerjal na pravo pot življenja. Vsak dan živim z resnico in vsak dan vstajam s strahom. Zakaj? Ker je bolezen še vedno dejavna. Nikoli ne veš, že jutri lahko oslepim in bom vse življenje slep. Tega se najbolj bojim. Nočem biti slep, saj ne bi več videl lepote tega sveta. Zato vsak dan prosim Boga, naj mi da še en dan, naj mi pusti videti. Rad imam življenje in ga vsak dan kar najbolj uživam. Kdaj pa kdaj imam tudi slab dan, to seveda sodi zraven. Zato bi se rad zahvalil najprej vsem zdravnikom, ki so mi pomagali na številnih pregledih. Nato dr. Nemehu, ki mi je izboljšal vid in ponudil boljši pogled na svet. Svoji materi, ki nikoli ni obupala nad menoj. Če ne bi bilo nje, bi bil v kakšnem zavodu, kjer bi prazno gledal v zrak. Svojemu očetu, ki me je učil stvari, ki jih je treba uporabljati v vsakdanjem življenju. Seveda pa tudi svoji sestrici, ki mi popestri dneve in mi nariše nasmeh na obraz.« (Jakob Zupančič, Živeti z gluhoslepoto,  str. 18-19)

Obema zgodbama, ki sem ju izpostavil, bi rad dodal še tretjo. Tudi ta je fiktivna, a vendar, realnejša kot marsikatera druga. Leta 2010 so posneli film z naslovom Flipped. V romantični komični drami spremljamo osemletnika, soseda, ki ugotovita, da čutita naklonjenost drug do drugega kljub številnim navideznim razlikam med njima. Juli je radovedna samozavestna deklica z revnejše, Bryce pa malce bolj sramežljiv dečko s premožnejše družine, ki se priseli v soseščino. Juli se nemudoma zaljubi v svojega novega soseda, a Bryce ji naklonjenosti ne vrača. Ne sedaj, niti v naslednjih letih, ko odraščata, življenje pa ju postavi pred najrazličnejše preizkušnje. Da ne izdam vsega, parček se na koncu vendarle najde, a da prideta do tja, je potrebna dolga pot, polna predsodkov. Okolica Julijine hiše je v primerjavi z Bryceovo manj urejena, manj zelena, manj razkošna. Na ta račun dekle dobiva marsikateri očitek, zato se odloči, da bo zanjo na koncu poskrbela kar sama. Ob tem, ko soseščino oskrbuje z jajci, ji uspe urediti zelenico, zasaditi rože ter postaviti celo ograjo. Vesela, da njene kokoši valijo toliko jajc, te brezplačno nekajkrat podari tudi Bryceovi družini. A kaj, ko jajca pristanejo v smeteh, češ, da »Juli slabo skrbi za kokoši, naokrog so kakci, pri njih je vse umazano itd.« Na koncu se Brycova »popolna« družina celo sprašuje, ali je mogoče, da bi se z Julijinimi jajci okužila s salmonelo, zato se odloči, da teh pač ne bo jedla. Ko deklica izve resnico jo to seveda močno prizadane, vse kar sledi pa pripelje do enega najlepših filmskih zaključkov, ki nas uči tistega, kar bi moralo biti vsem jasno in samoumevno že od majhnega: da smo na koncu vsi le ljudje in da to, kako premožen si, še zdaleč ni recept za srečno življenje.

Obdobje, ki nas je doletelo, prinaša negotovo prihodnost za marsikoga. To, kar nam je bilo znano, trenutno ostaja precejšnja neznanka. Morda bomo tisto, kar smo imeli in s čimer smo se bogatili, izgubili. Morda se bo celo zgodilo, da bo udarec ob realna tla na koncu tako močan, da bomo končno ugotovili, da se veličina človeštva ne kaže v tem, kaj in koliko imaš pod palcem, ampak predvsem kaj in kakšen si do drugega.

Tisti, ki smo zdravi, in nam je bila odvzeta zgolj svoboda gibanja, s tem pa smo izgubili tudi svoj vsakdan, se nemalokrat niti ne spomnimo, kaj šele, da bi se zavedali, da med nami obstaja nešteto duš, ki življenje v izolaciji preživijo bistveno več časa kot ga bomo sami. Nekateri med njimi celo pretežni del življenja. Če nam je hudo, se vprašajmo, ali bi bili sposobni živeti njihove usode? A kaj, ko si večina tega vprašanja ne bo niti zastavila. Ker, zakaj pa bi si ga? Dokler se to ne zgodi meni, dokler se to ne zgodi komu od mojih bližnjih, se me ne tiče. Če nimam nikogar okrog sebe z downovim sindromom, če nimam nikogar, ki bil bil gluh, slep ali gluhoslep, in, če nimam nikogar, ki v mojih očeh ne dosega mojega življenjskega standarda, zakaj bi se potem ukvarjal s temi zgodbami, s temi posamezniki? Zakaj? Če pa imam že brez vsega naštetega dovolj težav, ko ne vem kaj in kod me vodi obdobje, ki hodi z virusom z roko v roki?

Nihče izmed nas ne ve, kaj bo prinesel jutrišnji dan. Nihče, kakšno bo naslednje jutro, kaj bo najslednji dan, kaj šele naslednji teden ali mesec. Se pa vsak izmed nas zaveda, da lahko že v tem trenutku postane boljši človek. Ni potrebe po celoti, dovolj je že odtenek. Dovolj je že priložnost, da si dovoliš željo po spremembi, željo po tem, da bi bil boljši človek, boljši ti. Začne se že pri preprosti osnovi – pri tem, da začneš ceniti to kar imaš, kar ti je dano in kar ti je namenjeno. Res je, da verjetno nimaš vsega, kar si želiš, je pa tudi res, da imaš v primerjavi z nekom več in da bi tisti nekdo naredil vse, da bi bil v tvoji koži. Tukaj in sedaj. Morda si doma, morda brez službe, morda ne veš, kaj bo z denarjem, kaj z dohodkom. A tudi tukaj še vedno ni tako hudo, kot na primer pri posameznikih, ki smo jih lahko v torek zvečer spremljali v dokumentarni oddaji Revni v bogati Ameriki na drugem programu Televizije Slovenija. Niso brezposelni. Delajo. A jih je življenje kljub temu pahnilo na rob, živijo in spijo na parkiriščih, obroke jim večinoma predstavlja hrana, ki je restavracije ne prodajo, in do katere lahko pridejo le ob njihovem zaprtju. Kot recimo že postani ostanki pice, ki jih ne uspejo prodati. V Ameriki, v deželi, kjer se za marsikoga cedita med in mleko, pod pragom revščine živi 43 milijonov ljudi. Po nekaterih podatkih naj bi v revščini živel vsak šesti Američan, brez doma je med drugim milijon in pol otrok! Velika večina, sploh tisti, ki še vedno verjamejo, da je Amerika največja država izmed vseh, te plati dežele onstran luže ne poznajo. Ker ji ne zanima in ne gane, zanima jih zgolj tista, bogata plat, tista, zaradi katere se domnevno cedita med in mleko.

Če kaj, potem verjamem v to, da nam bo obdobje, ki ga prestajamo, pokazalo resnično plat človeštva. Če preteklik že kaže na to, da se naš planet celi in da je ponekod, kjer se je dušil v smogu in umazaniji, spet začel dihati, potem verjamem, da bo prihodnost prinesla tudi odgovor na sodobno družbo – tisto, ki ji ni bilo pomembno, kdo si in kaj si. Tisto, ki ji je bilo pomembno zgolj to, kaj ima sama in ne, kaj imajo oziroma predvsem kaj potrebujejo drugi. Sploh tisti, ki so pogosto neslišni, nevideni, porinjeni nekam na rob obrobja.

Vsak izmed nas lahko že danes vpliva na to, kakšen človek bo na tisti dan, ko se bomo zbudili v jutro, ko se bo zgodil konec karantene. Naj ta s sabo prinese večjo solidarnost, večje sprejemanje drugačnosti in več srca. Bodimo med tistimi, ki ne bodo postavljali meja, ograj in delali razlik, ampak med tistimi, ki bodo razumeli, da smo na koncu vsi le ljudje in da si na koncu prav vsak izmed nas zasluži, da je sprejet. Kljub vsem hibam, ki jih bodo še naprej videli tisti, ki vidijo le eno. A, zakaj bi bili med njimi, če pa vemo, da je življenje lahko toliko več, če si le upamo sprejeti in doživeti?

Next Post

Previous Post

© 2020 dennismalacic