dennismalacic

Moje (ne)prehojene poti.

STIGMA

»Stigma je, če smo iskreni, nevarnejša od samega virusa. Resnično poudarjam, da je stigma najnevarnejši sovražnik,« je te dni, ko je glavna tema pogovorov koronavirus, poudaril dr. Tedros Adhanom Ghebreyesus, generalni direktor Svetovne zdravstvene organizacije. Da se resnično dogaja, potrjujejo skoraj vsakodnevni primeri, o katerih ne beremo več, da so zgolj iz tujine, temveč prihajajo tudi iz notranjosti domačih meja. Kako pa se ne bi, ko se po prizorih osebkov, ki v skafandrih razkužujejo nakupovalna središča, ceste, celo podzemne železnice, po vseh na novo potrjenih primerih iz vseh celin sveta, razen Antarktike, in ob vseh takšnih in drugačnih informacijah, ki se pojavljajo, pa naj so preverjene ali ne, ustrašimo že nekoga, ki malce zasmrka ali kihne.

Oblasti ves čas opozarjajo, da panika ne prispeva k ničemer. Tega ni upošteval gospod iz Litve, ki je ženo zaradi suma, da je zbolela za koronavirusom, zaklenil v kopalnico. Na koncu jo je morala rešiti policija, na testu pa je bila nesrečnica, na njeno srečo, negativna. Kako se je maščevala možu, ni znano. Tako kot marsikomu marsikaj ni jasno, zelo verjetno pa celo večini med nami, saj ob vsej tej poplavi informacij in ob novih in novih ukrepih, ki jih poleg domače sprejemajo tudi tuje vlade, nastane cela zmeda. A kot je nekdanji premier že pred dnevi dejal, obtoževanje nam v tem trenutku ne bo pomagalo. In res ne bo.

Tako kot tudi ne pomaga stigmatizaciija potrjenih primerov z okužbo. Če sta se zaradi svojih epicentrov na »črnem seznamu« držav oziroma prvih mestih lestvice nepriljubljenosti sprva znašle Kitajska in Italija, v dneh, ko dobivamo vse več okuženih tudi v drugih državah, obenem pa še na domačih tleh, beremo in slišimo tudi o stigmatizaciji ne samo obolelih za koronavirusom, temveč tudi tistih, ki so z njimi povezani. Kot recimo šofer znanega slovenskega ponudnika prevozov, ki so ga ostali obiskovalci šolske tekme, kamor je pred tedni pripeljal svojega sina, prosili, da odide stran od njih, obenem pa naj bi bili celo zgroženi, da se je tam sploh upal pojaviti. In to zgolj zaradi dejstva, da dela v istem podjetju kot šofer, ki je bil tistega nesrečnega dne, ko je v Slovenijo peljal kasneje potrjeni prvi primer, nahajal za volanom kombija s potniki.

In s tem primerom, ki sem ga izpostavil, se je vse le začelo. Zadnje tedne tako beremo o zgodbah oseb, ki so zbolele in se morajo ob bolezni soočati še z verbalnimi napadi, očitki, nekateri celo z jasnimi in nazornimi grožnjami. Čemu, le čemu? Ker so zboleli, ker so se znašli med tistimi številkami, ki jih vsakodnevno spremljamo po televizij, kako naraščajo in za katere nam vedno znova ponavljajo, da prihaja vrhunec čez dva tedna, ko ta mine, pa spet čez dva tedna? Štiričlanska družina je poročala celo o tem, da jih je strah iti v domačo hišo, saj se boji morebitnih napadov sosedov, ki informacije, da so okuženi z virusom, še zdaleč niso sprejeli najbolje. Pa gospa, ki je svojo zgodbo anonimno delila v časopisu, v njej pa celo pravi, da so jo klicali znancni in ji grozili, da se jim naj nikakor ne približuje in da se ne bo dobro končalo, če jih bo vendarle nekako okužila. Pa karantena v velenjskem hotelu, v primeru katere je tisti, ki razpihuje sovraštvo in nestrpnost, lansiral lažno novico, da se osebe, ki so nastanjene tam, prosto sprehajajo po mestu in brezvestno širijo okužbo. In kar je najbolj žalostno pri vsem tem je to, da gre zgolj za peščico neštetih zgodb, ki so realnost ne le majhnega števila Slovencev, ampak celo izjemno velikega števila ljudi z vsega sveta. 

Strah, govorice, stigma. To so tri največje nevarnosti koronavirusa, ki prežijo predvsem na tiste, katerih test potrdi okužbo. Ne zgolj, da morajo v samoizolacijo, o tem, da so okuženi, morajo obvestiti vse znance, hkrati pa epidemiologom poročati o vseh mogočih stikih, ki so jih imeli med inkubacijo. V času, ko v Sloveniji še vedno težko sprejmemo že homoseksualca ali Roma za soseda, ali pa recimo ne vemo, kako bi se obnašali v družbi onkološkega bolnika ali nekoga, ki je v vozičku, si ni težko predstavljati, s kakšnimi opazkami in pogledi se mora spoprijeti nekdo, ki zboli za nečem novim in neznanim. Nečem pred čemer se zdi, da kleči ves svet.

Predsodki, ignoranca, zavračanje. Vsakdo, ki se je v življenju spoprijel z naštetim, se še kako dobro zaveda, koliko bolečine se lahko ob tem prizadane posamezniku. Zakaj bi bili torej med tistimi, ki bodo prispevali k še večji prizadetosti? Na svetu se najde dovolj takšnih, ki ne sprejemajo in celo obsojajo. Če se bo kakšna okužba z virusom zgodila v naši bližini – in glede na to, kako hitro se širi, se verjetno tudi bo – ne bodite med tistimi, ki bodo stigmatizirali. Predvsem se spomnite, da osemdeset odstotkov okuženih s koronavirusom preboli bolezen brez večjih zapletov, še več, pri večini mine zgolj kot lažja oblika gripe.

Povejte, če zboli kdo od vaših, recimo brat, sestra, starši, stari starši, morda celo fant, punca … kdorkoli? Boste s prstom kazali nanj oziroma nanjo, opletali z jezikom naokrog, širili strah in nestrpnost ter se jezili? Ali pa boste vendarle sprejeli in razumeli, da je pri tem, da tudi sami pristanete na drugi strani, zgolj tanka meja, ki jo lahko prav vsak med nami prestopi v naslednji minuti? Bolezen bo minila, širjenje virusa bomo zajezili, a tisto, kar bo ostalo, bodo spomini. In ti bodo nedvomno prispevali k dejstvu, kakšen bo svet tistega dne, ko se bomo zbudili v tako težko pričakovan vsakdan izpred tednov in mesecev, ko o virusu, ki razdira ne le majhne ljudi, temveč tudi svetovno politiko, nismo vedeli še praktično nič.

  • odlomki zapisa so bili objavljeni v kolumni v reviji Zvezde/Lady, št. 12., 18. marec 2020

Next Post

Previous Post

© 2020 dennismalacic