dennismalacic

Človek človeku človek.

TI=JAZ

Nisem povsem prepričan, zakaj je tako, a vse, kar se je v preteklosti zgodilo, je vzrok za to, da sem danes to, kar sem. Nimam se za nekoga, ki ima preveč. Po obdobju, ko sem si želel še, je, verjetno tudi po zahvali diagnoze raka, sledilo obdobje, ko sem preprosto hvaležen za to, kar imam. Ne potrebujem več. Dovolj je to, kar je tukaj in zdaj. Moj na pol razpadajoči računalnik, ki se segreva in moti prekrasen vokal Anje Pavlin, zasanjanega dekleta, ki odpelje s Tretjim kanujem in Indigom. Val 202 ima takšno luštno karantensko akcijo, v kateri nam postreže s koncerti doma. Vesel sem, da so se med povabljenimi znašli tudi ti prekrasni biseri, ki mi lepšajo to pozno popoldne, ko nastaja to besedilo.

Anjo sem spoznal pred leti, ko sem povezoval dobrodelno prireditev, na kateri sta nastopila z Janom. Ujel sem jo na radiu, se spraševal, kdo tako lepo prepeva, pa sem se nato razveselil ugotovitve, da si bova delila oder. Stopil sem do nje s povsem iskrenimi nameni, pohvalil glasbo, izrazil podporo in ta jo je vidno presenetila in ganila. Odzvala se je v slogu skromnega dekleta, s čimer sem se samo prepričal, da to, kar nam daje, ni zlagano, temveč iskreno. Po koncertu me je poiskala in mi rekla: »Če si res tako velik oboževalec najine glasbe, moraš imeti najin CD.« In mi ga je podarila. Glasba obeh Anjinih skupin mi je tako všeč, da sem se odločil, da z njo presenetim najboljšo prijateljico na njeni poroki. Mislim, da ji lepšega darila ne bi mogel podariti. Zgodil se je preplet lepih energij, da so te res spletle posebno, iskreno prijateljstvo, pa dokazuje dejstvo, da me je med kemoterapijami Anja presenetila s pošto in mi poslala nov CD skupine Indigo, zraven pa tudi semena, ki prav te dni kukajo iznad zemlje in spoznavajo življenje ob sončnih žarkih.

»Na tem mestu bo zraslo nekaj novega, nekaj lepega …« je pela in dovolila, da je ta ne ravno ena najboljših nedelj spet dobila svoje lepe, žive spomladanske barve, ki prinašajo upanje, da se bo res zgodilo nekaj novega, nekaj lepega. V študentskih letih mi je ena od sošolk, ko sem zakorakal v predavalnico z novim tatujem, rekla, da bolj nemnega tatuja (napis TI=JAZ) še ni videla. Če sem ji takrat zaman poskušal pojasniti njegov pomen in če se mi je neštetokrat zgodilo, da je kdo pomislil, da sem si ga dal narediti zase in za svojo ljubljeno osebo, sem danes po vsem, kar sem prestal, še toliko bolj ponosen, da ga imam, saj še zdaleč vem, da ni neumen. Nosi pomen, ki nosi mojo osebnost, ki govori o mojem dojemanju nas, družbe, sveta. Nimam in ne bom imel problemov s tvojim socialnim statusom, bančnim računom, niti z barvo kože, videzom, ne s spolno usmerjenostjo, ne z verskim prepričanjem, skratka z ničemer, kar je tvojega osebnega. Vse, kar si želim, je le to, da imava lep in dober odnos. Kakšen sem jaz do tebe, takšen, prosim, bodi ti do mene. In obratno. 

Poskušam misliti dobre misli, početi dobra dela, širiti dobre stvari. Če se le da, pomagam. Če se le da, komu priskočim na pomoč. Če se le da, sem tam, ko kdo potrebuje pogovor. Če se le da, sem vesel družbe, vesel nekoga, s komer sva lahko iskrena, se pogovarjava o življenju, prav takšnem, kakršno je, brez vseh olepšav in z vsemi bolečinami, ki jih s seboj prinaša. Ker kljub vsemu, kar si prestal in kar je sledilo, še vedno ne razumeš nekaterih potez in nekaterih dejanj, ne lastnih ne tujih, za katere bi rad, da bi jih lahko spremenil, pa se ti zdi, da kdaj gredo stvari zaman. A to je to. Realno življenje. Vsak med nami nosi svoje težave in svojo karmo, s katero se spoprijema skozi vsakdan in ki ga oblikuje v to, kar je in kar misli. Od nas pa je odvisno, koliko svoje volje bomo namenili temu, da kaj spremenimo. Za začetek že s spoštovanjem samega sebe.

  • iz kolumne, objavljene v reviji Zvezde/Lady, št. 21., 20. maj 2020

Next Post

Previous Post

© 2021 dennismalacic

Theme by Anders Norén