dennismalacic

Človek človeku človek.

KO BO PADLO ŠE ZADNJE LISTJE

Kot nekdo, ki je odraščal na podeželju, bom vedno čutil hvaležnost do dejstva, da sem imel naravo na dosegu roke. Le korak z dvorišča se mi je že odprla pot, ki je vodila tja daleč za hiše, med njive in gozdne poti ter se izgubila nekje daleč med drevesi. Nešteto sezon je namreč že zdavnaj naneslo preprogo odpadnega listja in s tem prekrilo številne sledi.

Več kot polovico naše majhne države prekrivajo gozdovi, večjo gozdnatost od nas imajo samo Finci, Estonci in Latvijci. Če Slovenijo primerjamo s svetom, vidimo, da smo na zelo  majhnem, za mnoge celo neopaznem koščku oble dobili prelepo naravo, ki nam jo lahko zavidajo mnogi, sami pa je ne cenimo. Kar šestdeset odstotkov vseh zasebnih potovanj v tujino je v lani vodilo čez južno mejo, medtem, ko je doma dopustovala le četrtina Slovencev. Razmerje se bo zaradi pandemije letos morda spremenilo, še vedno pa razžalosti dejstvo, kako nekateri ljudje domači deželi preprosto ne dajo priložnosti, da bi jo raziskali, da bi jih ta prevzela s svojimi lepotami in skritimi kotički.

Manj uhojene poti so namreč tiste, ki gotovo prinesejo več odkritij in več razburljivosti skozi naša potepanja.Če vsaj za korak krenemo stran od znanega, se lahko znajdemo tam, kjer še nismo bili in kjer lahko tudi znotraj lastnih meja odkrijemo neodkrito. Recimo zapuščeni dvorec, ki so ga pred leti zapustili še zadnji prebivalci. Zob časa pa ga je tako močno načel, da so ga pred kratkim celo umaknili iz turističnih brošur, saj obiskovalcem zaradi svojega propadanja predstavlja nevarnost. Še pred nekaj desetletji je ta žalostni prizor sredi prekmurskega obmejnega gozda predstavljal veličino in ponos, danes, ko je prekrit z bršljanom in ko dvorski balkon podpirajo stebri, da ohranijo vsaj del tistega, kar se še ohraniti da, pa slehnerno osebo, ki se znajde ob njem, prevzame poseben občutek – tisti, v katerem se zaveš, koliko vsega je bilo pozabljenega, koliko zgodb in koliko spominov bodo s seboj v pozabo potegnila leta, ki bodo sledila.

Čeprav sem premlad, da bi dvorec kdaj videl v vsej njegovi veličini, me nanj vežejo lepi spomini. Oddaljen je namreč le dobrih deset minut hoje od našega doma, zato se pri njem znajdem vsake toliko časa. Če smo se še med otroštvom skrivali za dvorskimi zidovi in odkrivali njegove skoraj pokopane, s prahom posipane tihe zgodbe, lahko danes ob njem le postojimo, se sprehodimo okrog ruševin in preprosto prepustimo, da nas prevzame čarobnost tega posebnega kraja pod mogočnostjo vseh platan, ki rastejo okrog dvorca že stoletja. Ko se dvigujejo tako visoko v zrak, da težko ujameš njihov vrh, se ti zazdi, da še same žalujejo za tistim, kar je bilo nekoč. Kar je bilo pred vsem tem časom, ko nam preprosto ni več mar, če nam pred očmi propada nekaj, kar bi še danes lahko bilo nekaj lepega, nekaj velikega, nekaj domačega. Nekaj, kar bi privabljajo s svojo zgodovino in ne zgolj s svojo mistično, vse bolj žalostno propadajočo podobo, ki je tiste dni, ko je v njem živelo še človeško življenje, predstavljalo ponos daleč naokrog. Bil je dvorec Matzenau. Bil je dvorec, za katerega danes ve vse manj ljudi. Po dnevu, ko se bo povsem zrušil vase, njegove ruševine pa bo prekrilo odpadajoče listje,  pa bo zanj žal vedela le še peščica.

  • iz kolumne, objavljene v reviji Zvezde/Lady, št. 23., 3. junij 2020

Next Post

Previous Post

© 2021 dennismalacic

Theme by Anders Norén