dennismalacic

Človek človeku človek.

DOBRE NOVICE

Pred dnevi sem zasledil objavo znanca s Facebooka, ki je zapisal, da si je zadal nalogo, za katero je mislil, da vseeno ne bo tako težka. Odločil se je namreč prebrskati novičarske spletne portale in na njih najti vsaj en članek o tem, da se na svetu dogajajo tudi lepe, pozitivne stvari, da obstajajo zgodbe s srečnim koncem, te pa bi nato objavil na svojem profilu. Namesto da bi to tudi storil, je zapisal, da je za iskanje porabil veliko časa, pa na koncu obupal. Ker naj bi šlo samo za pesimizem in nesrečo. »Saj vem, da se v kapitalizmu sreča ne prodaja in srečni ljudje ne kupujejo, ampak vseeno. Vsaj kakšno pozitivno zgodbo bi nam pa mediji vseeno lahko privoščili.«

Navedeno seveda ne drži povsem, kar sem mu dal tudi vedeti in naštel tri svoje teme, ki sem jih pokrival te dni v vlogi novinarja informativnega programa, prav vse tri pa po vseh indikacijah spadajo med pozitivne zgodbe. Prvič: v slovenske gozdove smo izpustili novega risa, ki je bil iz Romunije pripeljan k nam, da bi  prispeval k večji risji populaciji. V svobodi jih je pri nas namreč samo približno dvajset. Drugič: Mitja Lavtar, mladi Gorenjec, je v šestih letih naredil nekaj, kar ni uspelo verjetno še nikomur pred njim. Obiskal je vseh 6.036 slovenskih naselij. Vsa naselja! Prav iz vsakega ima vsaj eno fotografijo, ali pri krajevni tabli ali kje drugje. Domišljije mu na poti med ustvarjanjem ni manjkalo, po šestletnem vandranju pa se je le po dveh dneh po koncu spet podal na pot, prehodil bo planinsko pot ter se sprehodil vse do Ankarana pa nazaj do Slovenskih goric. Tretjič: Postojnska jama je svoja vrata po najdaljšem zaprtju v svoji več kot 200-letni zgodovini znova odprla za obiskovalce. Tako dolgo ni bila zaprta ne med prvo, ne med drugo, niti med osamosvojitveno vojno. Še niti ob epidemiji črnih koz ne. Mar torej nobena od teh treh novic ne spada med pozitivne zgodbe? Seveda, da med te spadajo vse tri. In ne zgolj, da so pozitivne, vse tri so se zgodile prav v Sloveniji.

Seveda so dobre novice. Le fokus iskanja je treba spremeniti. To, da se največ bralcev ali gledalcev napaja iz slabih novic, ni problem medija. Prav vsak ima namreč svobodno izbiro, da sam izbere tistega, ki mu bo sledil in ki mu bo verjel. Nekaj, kar zame pomeni resnico, namreč za nekoga drugega ne in obratno. A dokler posameznik zna razbrati med tistim, kar naj bi bilo res, in tistim, kar naj ne bi bilo, in dokler pokaže vsaj malo volje, da bi slišal, gledal, izvedel za pozitivne zgodbe, ki se zgodijo vsakodnevno, verjamem, da bo našel poti do njih. Niso namreč skrite niti težko dostopne, le med naslovnimi članki jih večinoma ne bomo našli. Razlog sem zapisal zgoraj. Namreč, da drži, dokazujemo sami, saj večina med nami najprej prebere in deli tisto, kar je slabo. Iz tega nato večinoma izhaja mišljenje: »Še dobro, da se meni ali komu od mojih to ni zgodilo.« Mogoče se tokrat res ni, a kakšno zagotovilo pravzaprav ima, da ga že v naslednjem trenutku ne doleti kaj slabega?

Dobro in pozitivno ni tako nedostopno in tako skrito, kot se morda zdi na prvi pogled ali prvi klik. Obstaja nešteto portalov, nešteto časopisov in tudi radijskih in televizijskih oddaj, kjer tisti, ki stojijo za pripravljenim, širijo dobre stvari in se trudijo, da sledilcem ponudijo tudi srčnost, upanje, nasmehe, pa vse drugo, kar nam lahko ob vsem negativnem vsaj malo dvigne moralo. Večkrat bomo takim novicam dali priložnost, da jih zasledimo, preberemo ali pogledamo, več pozornosti bomo namenili prav pozitivnemu, in ne negativnemu. Namreč, v vsaki zgodbi lahko najdemo obe plati, če smo že načeloma nagnjeni k negativnosti, pa bo takšno tudi naše dojemanje ne le lastnega življenja, ampak vsega, kar nas obdaja, navsezadnje pa tudi vsega sveta.

  • iz kolumne, objavljene v reviji Zvezde/Lady, št. 25., 17. junij 2020

Next Post

Previous Post

© 2021 dennismalacic

Theme by Anders Norén