»Ostal sem na napačni strani ceste, kjer promet je pregost. Lahko le gledam na tvojo stran in rečem si: Pa kaj, če kdaj stopil bom korak nazaj. Še vedno si lahko narišem pot raj,«« so peli Los Ventilos v ozadju, ko sem se spravil za računalnik in začel pisati to kolumno. Verjetno je že nekaj na tem, ko pravijo, da se trenutek zgodi natančno tak, kot mora biti. Čas je naš zaveznik in čas vedno postreže s tistim, kar nam mora dati, pa naj bo to še tako negativen trenutek. A tudi ti pridejo in tudi to je življenje.
Zdi se, kot da svet drvi v neke žalostne čase, a se nato spomnim, da je vse odvisno od lastne perspektive. Če nekateri skrbijo, da se povečujejo razprtije med nami, poskušamo drugi razumeti tudi nasprotno stran. Ne glede na to, kdo smo, od kod prihajamo in kakšna je pot, ki jo hodimo, je vsem skupno to, da srečujemo druge, razvijamo prijateljstva, razmerja, pa tudi sovraštva. Zlahka se znajdemo na različnih bregovih, kjer vztrajamo pri svojem, svojih stališčih in svojih mislih. Le peščica je med nami takšnih, ki je sposobna zgraditi zid do nasprotnega brega, prisluhniti tamkajšnjemu sočloveku, razviti konstruktivno debato in mu na koncu celo podati roko. Vsaka vojna se je končala s trenutkom, ko se je spustilo in odvrglo še zadnje orožje, tako kot se je s srečnim koncem končala vsaka pravljica, ki smo jo brali v tistih nedolžnih otroških časih, ko še nismo razumeli, kaj pomeni misliti drugače, kaj šele živeti drugače. Vedeli smo le, da smo vsi ljudje, da žalost prizadane, da sreča nasmeje. Želeli smo torej biti srečni tako, kot si tudi danes želimo biti srečni.
A izgubili smo tisti občutek otroške brezskrbnosti, ko se je vse zdelo tako lepo. Padamo v besedne spopade in s svojimi dejanji prizadanemo. Ker ne želimo prisluhniti in ne slišati. Ker smo tako sveto zavarovani v svojo resnico, da nočemo dati niti najmanjše možnosti, da bi nas od nje kdo odvlekel stran. Morda, ker smo tako svojeglavi, morda pa se tudi bojimo, da bi nekdo s svojim stališčem krojil naše. A pogledati na drugo stran ni slabo. Vsak si zasluži, da je poslušan in da je slišan. Ne glede na to, kaj ima za povedati. Na koncu še vedno vsi lahko dostojno argumentiramo svoja stališča, po konstruktivni debati na ravni in po vseh merilih spoštljive komunikacije pa posledično dosežemo večje razumevanje ne zgolj nas samih, tudi dogajanja okrog nas, pa tudi navsezadnje življenje samo.
Ob iskanju miru, pri katerem neštetokrat zatavamo in se celo izgubimo, pridemo do točke, ko začnemo razumeti, da je naše tudi vaše, da ni tisto in ne to. Da je vse eno. In da je na koncu najpomembnejše, da je človek človeku človek. Ni ne desno in ne levo. Je le to življenje in vsem je skupno to, da si ga delimo. Da se srečujemo, da smo si različni, da živimo vsak po svoje, a hkrati vsi spet enako. Nekateri so takšni, spet drugi drugačni, a na koncu, ko odpravimo vse razlike, tudi tiste, ki jih vidijo najvztrajnejši, smo vsi enaki z enako željo. Ljubiti in biti ljubljeni.
Smo srečni in smo nesrečni. Smo tisti, ki razumemo in spoštujemo, in so tisti, ki ne sprejemajo, ne razumejo in niti nočejo razumeti. Toda potrebno je samo malo. Za to, da pogledaš na življenje z druge strani, s tiste, ki je morda niti nočeš videti. Toliko, kolikor je ljudi, toliko je lahko različnih interpretacij besed ali dejanj. Razlika je le, kakšen je moj namen v danem trenutku in danem času. Ne glede na to, kdo je ob meni in kdo ne. Živim v prepričanju, da če bom prisluhnil jaz tebi, boš tudi ti meni. Če bom sam prijazen in spoštljiv do tebe, boš tudi ti do mene. Zato bom vedno med tistimi, ki bom raje človeku prisluhnil, kot ga odpisal v trenutku, ker pač ne bo med tistimi, za katere sem prepričan, da so moji. Življenje pa te prej ali slej nauči, da je na koncu najpomembnejše to, da imaš ob sebi tiste, ki te razumejo in spoštujejo. Takšnih, ki to dojamejo, je vse več.
- iz kolumne, objavljene v reviji Zvezde/Lady, št. 28, 8. julij 2020