Ko sva v ponedeljek z Grego, ki je imel v načrtu, da me na poti spremlja vsaj prvih pet dni, in ki se je želel na koncu osvežiti v Soči, sparkirala v Bohinjski Bistrici, oprtala nahrbtnike in se z brezplačnim avtobusom odpeljala do Bohinjskega jezera, od tam pa peš krenila proti TIC-u v Stari Fužini, kjer sva svojo popotovanje tudi uradno začela, si nisem mislil, da se bom v petek od 270-kilometrske poti, ki vodi okrog Julijskih Alp, poslovil tudi sam.
Ujela sva se v trenutku, našla svoj tempo in se prepustila toku. Občudovala sva prekrasne konce naše prelepe Slovenije, po poti srečevala prijazne in srčne ljudi, ki ne le da so nama pomagali s prenočišči, nemalokrat so naju opremili še s čim za na pot. Od vključno šestnajstih etap sva jih prehodila pet, pa je bilo v načrtu, vsaj pri meni, da opravim celoten krog in ga končam tam, kjer sem ga tistega ponedeljkovega opoldneva tudi začel.
Če sem lani svoj mir našel na Caminu, mi je letos z njim postregla Juliana. Vsak korak, na katerem ob svoji teži tovoriš še težo približno 20-kilogramskega nahrbtnika, vključno s šotorom, visečo mrežo in spalno vrečo ter vsem, kar se ti zdi, da potrebuješ na takšni poti, je po svoje izziv. Kakšen te navda z nasmeškom, drugi prevzame z lepotami, ki se ti odprejo na obzorju, spet naslednji so bolj mučni, težki. A tudi ko je najtežje, najdeš voljo za naprej – ker veš, da si odvisen le sam od sebe in da do cilja vodijo le koraki, ne avtomobili, vlaki ali kakšna druga prevozna sredstva. In hodiš in hodiš. Včasih preklinjaš zamisel, spet drugič jočeš od čustev, tretjič se smeješ kot že dolgo ne. Vse to je pot. In tako kot pot postreže z neštetimi nepredvidljivimi izzivi, tako s temi postreže tudi življenje samo.
Včasih je dovolj že beseda, da se vse podre kot hišica iz kart. Če sem se še pred nekaj minutami nazaj veselil vseh kilometrov in doživetij, ki so pred mano, je bil telefonski klic dovolj, da je prišla kruta resničnost, da se pot tokrat končuje tudi zame. Spomnim se, da sem otožno hodil ob Soči, ki se je lesketala v sončnem vremenu pod mogočnimi zelenimi drevesi, ki so se tam v daljavi dvigala visoko proti nebu. Lovil sem oddaljena drevesa na hribu, zrl vanje in se spraševal o smislu življenja. O vsem, kar se človeku zgodi in kar ga doleti. O tem, kako se lahko v tem trenutku smeješ, že v naslednjem pa jočeš. O tem, kako zlahka zbledi vsa sreča tega sveta, nadomestijo pa jo skrbi, vznemirjanje, nešteto vprašanj in vojna misli, ki begajo na vse strani, tebi pa ni jasno, ne kam, ne kod, ne kaj bo, ne kako bo.
Zakorakal sem v mrzlo Sočo in se zazrl v oddaljene vrhove, ko me je odpeljal nežni zasanjani glas Severe: »Povejte mojim doma, da mi je uspelo, da sem končno našel vse, kar sem želel. Ne povejte, kako ste me našli, da sem tu na ulici sam ostarel. Vandram sem in vandram tja, kjer položim glavo, tam sem doma. Ker ne morem letet, si prižgem cigaret, in začnem si pet … Ali je še kaj prostora tam na jugu, ali še imajo tiste lepe sončne dni, so ljudje še nasmejani in vsak dan je brez skrbi?«
Mučni so trenutki, ko te življenje nenadoma iztrga iz nečesa in te vrže nekam povsem drugam. V neznano, žalostno, težko. V dneve in tedne, ko bo več neznank kot odgovorov, ko bo več žalosti kot smeha, ko bo več samote in več osamljenosti. Več žalosti in sivih cest. A poskušam imeti zaupanje, da bo tudi to težko obdobje kmalu mimo, da bo ostal le grenak spomin in da me bo pot življenja pozneje vrnila na Juliano, med tiste krasne, srčne, preproste ljudi, ki so nama pomagali in naju reševali tudi takrat, ko se je zdelo najbolj hudo. In prav tu se skriva čar obeh, tako poti kot življenja. Pomoč drugim. Predvsem tistim, ki jo najbolj potrebujejo.
- iz kolumne, objavljene v reviji Zvezde/Lady, št. 36, 2. september 2020