Čeprav obstaja več oblik ljubezni, je ljubezenska zveza z drugo osebo tisto, po čemer hrepeni večina izmed nas. Nekateri jo najdejo lažje, spet drugi težje, nekatere so razumljive, spet druge za koga nesprejemljive. Vsak, ki se je kdaj iskreno zaljubil, ve, da gre lahko ljubezen svojo pot in da je slediti srcu včasih nekaj najtežjega. Pa vendar, včasih je ljubezen tako močna, da se odločiš zanjo ne glede na vse.
V teh dneh, ko ostajamo doma, rad pogledam kakšen film. Enega tistih, o katerih razmišljaš še dolgo po tistem, ko ga je konec, sem ujel med naključnim brskanjem po sporedu. Naslov Blizu obzorja je obetal, prav tako, ko se je na začetku izpisalo, da je nemški film posnet po resnični zgodbi. In iskreno, ni mi žal, da sem ga pogledal. V njem spremljamo preprosto dekle Jessico. Njena najboljša prijateljica se preseli v Berlin, sama pa ostane v domačem kraju, kjer staršem pomaga v podjetju, ki se ukvarja s cateringom. Kmalu po spletu okoliščin spozna manekena, s katero se zaljubita, a idilo pokvari razkritje o zlorabi in o HIV-pozitivnem statusu. Fanta je kot mladoletnega zlorabljal njegov lastni oče. Mama je to vedela, a ni storila nič. Začelo se je pri enajstih, nadaljevalo dve leti, potem pa je dečku končno prekipelo, zbral je pogum, ju prijavil, sam pa pristal v domu. Pozneje se je izkazalo, da ga je oče okužil z virusom. Ta njegov imunski sistem tako poslabša, da pri rosnih dvajsetih in nekaj umre. In Jessica, s katero se spoznata le nekaj mesecev pred njegovo smrtjo, ostane sama.
Njena ljubezen do njega je bila tako močna, da je kljubovala vsemu in vsem. Fant ni imel upanja, da bo kdaj lahko resnično ljubil, saj se je zavedal, da se njegovo življenje izteka, obenem pa verjel, da na tem svetu ni osebe, ki bi se bila pripravljena zaljubiti v nekoga, ki mu je preostalo le še nekaj časa. Ona mu je, kot ji pozneje pove, dala najlepše trenutke njegovega življenja. Dala mu je preprosto ljubezen, ki je nikoli ni prejel od lastnih staršev, kaj šele od koga drugega. Prva, ob kateri se je počutil ljubljenega, je bila mladenka, ki se je bila za to, da bi ga lahko ljubila, prisiljena spoprijeti s številnimi predsodki in nesprejemanji. Tudi v lastni hiši. Mama in oče, ko izvesta, da hči spi s HIV-pozitivnim fantom, njenega početja ne odobravata, pa vendar sčasoma tudi sama sprejmeta, da si hči želi biti samo srečna. In kot sama pravi, je ta sreča njen umirajoči fant. Danny se poslovi od nje, ko se mu stanje korenito poslabša. Noče, da bi propadal pred njenimi očmi, želi si, da ga ohrani v lepem spominu. Bolečina, ki napolni praznino, je nepopisna, pa vendar se tolaži, da ji ostajajo spomini in da se tam nekje nekoč spet najdeta.
Zakaj me je sama zgodba tako prevzela? Dekle ni videlo nobenih predsodkov, le iskreno si je želelo ljubiti. Je še ena izmed tistih, ki potrjuje, da se ljubezen lahko zgodi kjer koli in s komer koli. Lahko je kratkotrajna, pa vendar v tem kratkem času da več kot nekomu v vsem življenju. Nekatere vezi so preprosto močnejše, kot so druge, nekatere poti, ki jih ubere naše srce, pa nerazumljive. A vendarle nam namenjene.
Življenje z diagnozo ne bi smelo biti v današnjem času noben tabu. Ne za bolnika ne za tistega, ki je ob njem. Poznamo več vrst zaščit, da do prenosa ne pride. In če je diagnoza odkrita pravočasno, lahko bolnik s HIV-om živi povsem običajno življenje, saj ga ščitijo zdravila, ki omejujejo poškodbe imunskega sistema. Pri nas naj bi bilo približno 1.000 HIV-pozitivnih, ob tem pa je skrb zbujajoč podatek ta, da jih približno petina ne ve za svojo okužbo. Zgodbe, kot je Dannyjeva, nas opozarjajo, kako malo je potrebno, da z rednimi testiranji zaščitimo sami sebe, Jessica pa, kako malo je potrebno, da doživiš iskreno ljubezen. Pa tudi če s to izgubiš vse.
- iz kolumne, objavljene v reviji Zvezde/Lady, 23. december 2020