dennismalacic

Človek človeku človek.

NESKONČNOST

Ena mojih najlepših pesmi, ki me spremlja od otroštva, pravi: »Že odkar se zbudimo na Zemlji in prvič odpremo oči, je več vsega, kot se videti da, več vsega, kot srce zmoglo bi. Preveč, da ves bi svet objel in da vse bi lahko razumel. A čez modro nebo sonce vsak dan drsi, planet se z njim v večnem plesu vrti.« Krog življenja, Levji kralj. Nosi prekrasno sporočilo o neskončnosti, o tem, da se nič ne začne in nič ne konča. Da se vse le vrti.

Želim si verjeti, da konec ne pomeni dejanskega konca. Da je tam zunaj nekaj več. Morda prav to, da se vračamo. Da življenja živimo, da se učimo novih lekcij. Med osvajanjem teh se srečujemo, kdaj v tej, spet drugič v kakšni drugi vlogi. Pa vendar se spet najdemo nekoč nekje. Verjamem, da smo duše, ki tudi če se poslovijo, se nikoli v resnici ne.

Teden, ki je za menoj, je postregel tako s pogrebom kot s pestovanjem enomesečne štručke. Umrla je babičina prijateljica, ena tistih, s katerimi je bila zelo povezana. »Veš, vsak drugi večer sva se slišali. Ali sem jo jaz poklicala ali pa me je ona. Pa je bilo to lahko ob devetih zvečer, pa sva se lahko pogovarjali vse do pol enajstih. Zdaj sem izbrisala številko. Po vseh, ki sem jih že, zdaj še to.« Žalostno me je pogledala. Prizadelo me je bolj, kot je verjetno opazila. Bil je trenutek, v katerem sem se zavedel boleče resnice, ki čaka vse izmed nas. Vse nas bo prej ali slej doletelo, da bomo tudi sami prisiljeni brisati številke, mlajše generacije jih imamo ogromno, številni celo nešteto, a generacije, kot je moja babica, nimajo spletnih prijateljev. Le nekaj prijateljic iz vasi ali okolice, s katerimi so se spoznale po zaslugi križajočih se življenjskih poti. V telefonskem imeniku ima zgolj nekaj številk. Sedel sem pred njo, pa nisem vedel izbrati pravih besed, s katerimi bi jo lahko potolažil.

Me je pa trenutek tako ganil, da o njem razmišljam še danes, nekaj dni po njem, ko pišem te besede. Danes sem doživel še enega takega, a prav nasprotnega. Obiskal sem eno svojih življenjskih prijateljic, ki me spremlja že od srednješolskih dni, Vesno. Pred mesecem sta z možem Samom postala ponosna starša male princeske Zare. Vsak, ki je kdaj pestoval tako majhnega dojenčka, ve, da se to človeka dotakne na prav poseben način. Takšno drobno bitjece, povsem nedolžno, povsem nebogljeno. Življenje, ki si šele utira pot do svetlobe, in duša, ki se šele spoznava s svojim človeškim telesom. Pa vendar dnevi minevajo in iz majhnega sčasoma zraste veliko. Nova osebnost, novo hrepenenje po ljubiti in biti ljubljen.

Izposodil si bom še stavek iz pesmi, ki se mi ravno vrti v ozadju in pravi: »Jaz gledam slike, vse so črno-bele, a v barvah vidim te, tebe le.« Če bi le lahko, bi prav vsak med nami zavrtel čas nazaj. A tako nam ostajajo le spomini. In ti so lahko še kako živi. Da le ne pozabimo nanje. Na vse trenutke, za katere smo hvaležni, da so nam bili podarjeni. Za vse, kar smo lahko doživeli skupaj, in za vse, kar smo si lahko delili. Za vse lepo.

Čas mineva hitreje, kot bi si želeli. Včasih imam dneve, ko se mi zdi, kot da bi bil še včeraj v srednji šoli, potem pa me doleti kruto spoznanje, kako hitro so minila vsa ta leta.  Zgrozim se ob misli, da se bo podobno zgodilo z leti, ki sledijo, in si ob tem želim, da življenje ne bi preprosto zletelo mimo mene. Še prekmalu bo prišel dan, ko bomo tudi mi prisiljeni brisati številke, zato bodimo še toliko bolj hvaležni za vse trenutke, ki jih imamo, in za vse ljudi, s katerimi si jih delimo.

  • iz kolumne, objavljene v reviji Zvezde/Lady, št. 4., 27. januar 2021

Next Post

Previous Post

© 2021 dennismalacic

Theme by Anders Norén