dennismalacic

Človek človeku človek.

PASTI IN VSTATI

»Si morda kaj slišala, a pri tej novi predstavi iščemo statiste?« je varnostnik povprašal gospo, ki je stala nedaleč od njega. »Ne da bi vedela,« je preprosto odvrnila in se že izmuznila čez napol odprta vrata. Nejevoljno naju je pogledal, nato pa pred naju potisnil list papirja in dejal: »Tukaj napišita svoji imeni in telefonski, če bo kakšna potreba, vaju bodo kontaktirali.« Seveda naju niso nikoli. Zgodilo se je v prvem letniku srednje šole. Majhno obmejno domačo vas s približno sto osemdesetimi prebivalci sem zamenjal za drugo največje slovensko mesto. Z blazno željo, da mi uspe in s sošolko, ki je bila enako prismuknjena kot jaz, sva se po nekaj tednih prvega letnika znašla pri varnostniku službenega vhoda mariborskega narodnega gledališča, prepričana, da preprosto  prideš tja, izraziš željo, da bi se pridružil gledališču in, voila, čez nekaj tednov, morda mesecev si že na odru. Ah, kje, bila sva daleč od resnice.

»Je rekel statiste? Pa jaz bi rada bila igralka,« se je muzala sošolka, ko sva zapuščala gledališče, sam pa sem s povešeno glavo, bi si upal trditi, da še bolj prizadeto kot njeno, ob vračanju v dijaški dom le nemo korakal ob njej. Bila sva mlada in zasanjana, ena tistih, ki verjamejo, da jima ves svet leži pred nogami, pa sva drug za drugim dobivala zavrnitve, za katere se je zazdelo, da tvoje hrepeneče najstniško srce, sanjajoče in verjujoče, trgajo na tisoče različnih koščkov znova in znova. Naivnost naju je kmalu dodobra streznila, sošolka je dvignila roke in se predala, sam pa nisem želel nehati verjeti, saj sem bil prepričan, da če bom vztrajal, se bodo prej ali slej kakšna vrata odprla tudi zame. In so se res, ne samo ena, je pa tudi res, da sem si kakšna vrata zaprl kar sam. Zakaj? Ker kje, ko prestopiš prag, ugotoviš, da tisto, kar se skriva za vrati, niti malo ni tisto, kar si pričakoval, ko si stal pred njimi.

Pri svojih šestnajstih nisem mogel razumeti, zakaj ne dobim priložnosti. Zakaj padam, a se vedno znova poberem in grem dalje. Zakaj še vedno verjamem, medtem, ko sošolka več ne? Zakaj rinem dalje, ko o tem, da mi bo uspelo, dvomijo celo moji najbližji? Zakaj znova in znova poskušam pa kljub vnovičnemu padcu ne obupam? Danes, pri svojih triintridesetih, pol lastnega življenja pozneje, sem hvaležen za svojo najstniško trmoglavost. Za to, da sem verjel, da se nisem predal in da sem vztrajal tudi takrat, ko so morda popolnoma vsi dvignili roke nad mano in verjeli, da sem brezupen primer. Ker nisem bil. In to ni prav nihče izmed nas.

Naša težava je le v tem, da jim verjamemo. Tako padcem kot tistim, ki  nas obkrožajo in nam zatrjujejo: »A vidiš, sem ti rekel, da ti ne bo uspelo in da poskušaš zaman. A se ne bi raje lotil česa drugega?« Oh, kolikokrat sem slišal te besede. Če bi jim verjel, danes ne bi bil tukaj kjer sem, pa še danes, pol življenja pozneje po trenutku, ko sem želel postati igralec, vem, da še nisem tam, kjer si pravzaprav želim biti. Vem, da tista najmočnejša želja ostaja neizpolnjena, a se zavedam, da za to, da jo uresničim, potrebujem zrelost, ki pa pride s časom. V nasprotju s takrat tudi vem, da človek ne more ničesar izsiliti in da se zgodi natančno takrat, ko je namenjeno, da se bo. Misel pravi: Da razumeš življenje, potrebuješ veliko padcev, veliko bolečine in tudi neuspehov. Druga ji odgovarja: Če si naredil napako, zate vedno obstaja nova možnost. Vsak trenutek, ki si ga izbereš, lahko začneš znova, kajti tisto, čemur praviš neuspeh, ne pomeni, da si padel, temveč da se nisi pobral.

  • iz kolumne, objavljene v reviji Zvezde/Lady, št. 7., 17. februar 2021

Next Post

Previous Post

© 2021 dennismalacic

Theme by Anders Norén