dennismalacic

Človek človeku človek.

SEBI

Pravijo, da so triintrideseta kristusova leta, ki predstavljajo mejnik v življenju posameznika. Nisem prepričan, v kakšnem pomenu, hkrati pa si želim verjeti, da bo odslej šlo vse le še navzgor. Da je konec tistih težkih, žalostnih časov, ko nič ni tako, kot bi lahko bilo. Ob koncu osnovnošolskih let sem si pogosto predstavljal, kje bom po tridesetih, a takrat še zdaleč nisem mogel razumeti, da se po tridesetici življenje pravzaprav šele dobro začne. Po izkušnji, ki mi je bila namenjena, me je pred tremi leti doletela diagnoza raka na modih, življenjsko naključje, ki to ni, pa je želelo, da sem imel zadnjo operacijo ravno na svoj enaintrideseti rojstni dan. Želel sem verjeti, da ta splet številk prinaša ozdravitev, kar se je nekaj tednov pozneje, v dneh, ko so prijetno božali prvi sončni žarki, tudi zgodilo. Prišla je najlepša vest, da v telesu več ni vitalnega tumorskega tkiva in da se je zgodila popolna remisija.

Medtem ko so mi onkološki hodniki predstavljali drugi dom, sem si nemalokrat obljubljal, kaj bom spremenil v življenju, če mi bo ponujena druga priložnost. V mislih sem imel marsikaj, danes, ko se marsičesa od tega več niti ne spomnim, pa se jezim nase, saj nisem prepričan, da bi moj jaz tistega časa bil zadovoljen z današnjim jazem. Pa se nato opominjam, da ne morem biti prezahteven ne do sebe ne do okolice, saj me je ravno to pahnilo v diagnozo, ki je ne privoščim nikomur. Za spremembe je potreben čas, določeni koraki pridejo z določeno zrelostjo, v ospredju pa je pomembno biti v danem trenutku. Realnost ni vedno takšna, kot bi si želeli, a je še vedno naša. In dokler jo lahko doživljamo, smo lahko že za to preprosto hvaležni.

Življenje je čarovnija. Kolumne pišem na svojem že skoraj odsluženem prenosniku, polepljenem z lepilnimi trakovi, ki se prižiga toliko časa, da vmes brez težav obesim perilo ali pomijem posodo, v kakšnih primerih pa si celo uspem pripraviti še kaj za pod zob. Tako je bilo tudi danes, ko sem po prihodu iz trgovine ob pripravi večerje ugotovil, da je papir za peko, ki sem ga kupil, razrezan po lističih, kar zame pomeni konec zafrkavanja z rezanjem papirja. Kakšno veselje je bilo to ob odkritju, oči so mi zažarele, nasmeh se je razlezel, nato pa sem se zarežal ob misli, v kakšnih hecnih časih sem se znašel, da me lahko tako neizmerno razveseli novo spoznanje okrog tako preproste stvari, kot je papir za peko. Če me danes, na pragu kristusovih let, vprašate, bi rekel, da so prav takšni trenutki največji čar življenja.

Morda sem pri svojih šestnajstih sanjaril o trebušnjakih in dragih avtomobilih, morda kdaj tudi o razkošju in bogastvu. Pa danes, pol svojega življenja pozneje, razumem, da za srečno življenje ne potrebujem ničesar od naštetega. Če sem se z odraščanjem uspel otresti napačnih predstav, ki sem si jih ustvaril v glavi v prepričanju, da je vse, kar je priljubljeno, tudi najboljše, pa sem najbolj ponosen na dejstvo, da sem uspel ohraniti svoje najlepše vrednote, ki jih danes, v časih, ko je konkretno načet že spoštljivi ton, cenim verjetno bolj kot kadar koli doslej. Verjamem, da se čarovnija skriva v pozitivni naravnanosti, medsebojni strpnosti, pa tudi preprosti prijaznosti, ki se začne s pozdravom in zahvalo. Dve besedi, tako enostavni, pa toliko meja lahko podreta. Biti med tistimi, ki gradijo mostove namesto zidov, je sploh v tem obdobju, ko je na površje priplavalo marsikaj umazanega, več kot privilegij. In vedenje, da lahko že s preprostimi potezami polepšamo ne le svoje, temveč tudi tuje življenje, je najlepše darilo, ki nam je bilo podarjeno. Ne bodimo med tistimi, ki ga niso odvili.

  • iz kolumne, objavljene v reviji Zvezde/Lady, št. 8., 24. februar 2021

Next Post

Previous Post

© 2021 dennismalacic

Theme by Anders Norén