dennismalacic

Človek človeku človek.

JUBILEJNA

Težko je najti besede, s katerimi bi začel pisanje tako posebne kolumne, kot je stota. Pred dvema dnevoma sem imel triintrideseti rojstni dan. Pred dvema letoma, dan po enaitridesetem, me je v bolnišnici čakala še zadnja od treh operacij. Le nekaj tednov pozneje sva sedela na s soncem obsijani terasi lokala z urednico revije Simono, ki mi je, potem ko je brala moje zapise med zdravljenja raka, ponudila pisanje kolumne. Tistega dne, ko sem zaradi ponosa in preproste sreče, da so me zapisane besede pripeljale do te velike priložnosti, odhajal s sestanka s širokim nasmeškom na obrazu, si nisem niti najmanj mislil, da bo to vsaj dvoletno popotovanje in da se bo zgodil trenutek, ko bom pisal že stoto po vrsti. Še najmanj pa si nisem mislil, da bodo moje besede razlog za to, da se boste pisanja lotili tudi sami.

Vsak pisec, ki v zapisano izlije svojo dušo, si želi, da bi vrstice bile prebrane in razumljene. Pa kdaj so, spet kdaj ne. Pisanje je kot življenje. Narediš pravi korak, pa se nato zgodi tudi kakšen napačen. Misli kdaj lažje skočijo med črke na zaslon, spet drugič doživiš popolno temo. Zapisane vrstice se brišejo kar same od sebe, vrivajo se drugi stavki, na koncu pa kratko potegne kar ves odstavek in se lotiš vsega znova od začetka lepo po vrsti. Toda verjetno je tako, ko čutiš spoštovanje do bralcev, navsezadnje ti prav ti dajejo največji navdih.

Na dan slovenskega kulturnega praznika, 8. februarja, je gospa iz Lendave zapisala pismo, v katerem med drugim piše, da je netipična mama in babica, ločena že pred desetletjem, od takrat pa intenzivno dela na sebi, da postaja najboljša različica same sebe in da živi svoje življenjsko poslantvo. Pravi, da je nemalokrat zgrožena nad ravnijo komunikacije mladih, sprašuje se tudi, kje sta bonton in morala. »Zakaj vam vse to pišem? Ne vem prav razložiti, spontani vzgib. Vaše pisanje se me je dotaknilo, ker je vaš način komunikacije kot luč na koncu tunela, simbolično mislim na vlak, ki drvi v pravičnejšo družbo. Tako razmišljujoči, kot ste vi, so redki v vaši generaciji in tudi širše, kritično, a spoštljvo, široko, modro. Vaš pogled na življenje je drugačen, ker ste šli čez hude preizkušnje in to vas (nas) krepi, da postanete (postanemo) samosvoji, na nek način samotarski, in ste (smo) unikat. Življenje je pot, ki nas vodi k sebi.« Spoštovana gospa, hvala, prav zaradi vsega zapisanega verjetno šele danes dojemam, kakšno je moje poslanstvo.

Pisma so bila zame kot spomin iz nekih drugih časov, pa me je nato doseglo prvo, pred dnevi pa še drugo. Kar verjeti ne morem, da ste med nami še posamezniki, ki se odločite po pošti pisati osebi, ki je pravzaprav sploh ne poznate. In da vas k temu pripravijo zapisane besede, ki jih berete, je zame največja spodbuda, kar obstaja. Verjetno je moj pogled na življenje po diagnozi resda spremenjen, sem pa imel vrednote na pravem mestu že pred samo boleznijo. Razumevanje teh se je med boleznijo le še postavilo na pravo mesto. In tako sem danes preprosto hvaležen in srečen za to, kar imam, brez želje po tem, česar nimam. Da lahko pišem že stotič in svoje misli delim z vami, je ob tem, ko mi pišete še sami, preprosto prekrasno življenjsko darilo. Vsak med nami lahko prispeva k veličini tega sveta, tako s svojimi besedami kot svojimi dejanji. Hvaležen sem, da sem na strani pravih vrednot. Ko je človek preprosto človeku človek. In to je tisto, kar navdihuje. Drobna dejanja velikega pomena. 

  • iz kolumne, objavljene v reviji Zvezde/Lady, št. 9., 3. marec 2021

Next Post

© 2021 dennismalacic

Theme by Anders Norén