dennismalacic

Človek človeku človek.

IZGUBLJENO

Živimo v času, v katerem zlahka opazimo, ali se pod kakšno obleko skriva nemirno srce. Tako imenovana nova realnost je pri marsikomu na površje naplavila najrazličnejša negativna čustva, za katera pa so v največji meri odgovorni prav sami. V zadnjih tednih sem naletel na nekaj posameznikov, ki so pripovedovali, da so za to obdobje,  v katerem smo ostajali doma, hvaležni, saj so s tem dobili priložnost, da umirijo svoje razburkano življenje, poiščejo svoj varen, miren pristan in vajeti ponovno prevzamejo v svoje roke. Če je nekaterim to uspelo, pa so drugi še bolj zapadli v svoje brezno sovraštva, obsojanja in nerazumevanja do vsega, kar ni tako, kot bi si sami želeli.

Gospod, ki se rad dere, da gre za otroke, v resnici pa mu je zanje malo mar, je pred dnevi čivknil, da v šolah prihaja do velikega porasta nasilja fantov do punc, kar naj bi bila po njegovem posledica »homoseksualizacije šole«, ki preprečuje, da bi se priznavale, učile in spoštovale razlike med spoloma. Ob tem se je mimogrede še vprašal, kdaj bo nastopil čas, da bodo pripadniki ideologije odgovarjali za brce in klofute. Da je njegov tvit delil še sam predsednik vlade, pove dovolj, v kako nestrpni in s sovraštvom nastrojeni družbi živimo. Gospoda, ki tako glasno zagovarjata domoljubje in tradicionalne vrednote, sta od realnosti oddaljena milje daleč. Še več, upal bi si trditi, da bi bila med živalskimi vrstami onadva noja, saj, kljub temu, da svet okoli njiju ponuja toliko vsega lepega in drugačnega, raje porineta glavo v temno luknjo. Kako zagrenjena in osamljena mora biti njuna duša, če ju tako ekstremno mori svoboda človeka, ki ima pravico do ljubezni? In kako bolano željo moraš imeti po vnašanju razdora in sovraštva med ljudi, če si si pripravljen za to preprosto nekaj izmisliti? Zgolj in samo zato, da bi lahko nekomu škodoval?

»Različne rase imajo različne inteligenčne kvociente in če to poveš, si takoj rasist. Zakaj je Afrika celina brez upa? Mogoče zato, ker so črnci leni in neumni«, je med drugim pred tedni v svoji oddaji ugotavljala voditeljica, ki se je mimogrede še spraševala, ali je homoseksualnost ozdravljiva. Prosim?! Da v enaindvajsetem stoletju kaj takšnega sploh pride v medije, sploh tako očiten primer sovražnega govora, ki v naš čas in prostor nikakor ne spada, za to pa ne odgovarjata ne ona ne njen urednik, je zaskrbljujoče in grozljivo. Njene navedbe se demantirajo zlahka, a kaj, ko je, podobno kot zgoraj omenjena, v svojem prepričanju tako zaslepljena, da druga resnica razen njene lastne, zanjo ne obstaja. Kljub temu, da so dokončno z odločitvijo mednarodne zdravstvene organizacije leta 1990 homoseksualnost izbrisali s seznama psihičnih motenj, s tem pa odstranili homoseksualnosti oznake kot so bolezen, motnja in sprevrženost itd., nekateri v gejih, lezbijkah, transvestitih in ostalih še vedno vidijo bolnike, ki bi jih bilo potrebno zdraviti, ob tem pa, (ha, kako slovenceljsko!), ne pometejo pred svojim pragom, saj jih je strah, da bi ob tem prišli do spoznanja, da so potrebni strokovne pomoči predvsem sami in ne tisti, ki se odločijo živeti svobodno in zvesto sebi.

Sam sem otrok ljubezni in ne sovraštva. Razumem, da smo si različni, da imamo drugačne želje, tudi drugačne vrednote, kljub temu pa poskušam sprejti tisto, kar ni nujno moje, kar mi ni blizu in je morda celo precej oddaljeno od vsega, kar zagovarjam in v kar verjamem, ob tem pa poskušam biti spoštljiv in toleranten. Če je takšna tudi oseba naproti mene, prisluhnem njenim argumentom, sicer pa se odstranim in odidem po drugi poti. Do svojih današnjih dni me je življenje namreč že naučilo, da so nekateri preprosto tako nesrečni, da morajo vedno najti krivca za lastno nezadovoljstvo, s tem, ko prst usmerjajo vanje in ob tem stegujejo še svoj strupeni jezik, pa hranijo svojo prazno, temačno in frustracij polno dušo. V njej pa lahko namesto rož najdemo le plevel.

Next Post

Previous Post

© 2021 dennismalacic

Theme by Anders Norén