dennismalacic

Človek človeku človek.

VRLINA, KI JO IMAŠ ALI JE NIMAŠ

Preprosta prijaznost nas osrečuje in sreča nas dela prijazne. Za to, da pri nekom pustimo dober vtis, ni potrebno znanje vsega sveta, dovolj so osnovne poteze, recimo prijazna beseda, nasmeh, ali topel stisk roke. A kaj ko nekateri padejo že pri osnovah. Več sto ljudi dnevno gre mimo varnostnika pri službenem vhodu, pozdravi ga le peščica. V trgovini, v lokalu, navsezadnje pa kjer koli drugje, so le redki takšni, ki imajo z zaposlenim prijazen spoštljiv odnos. Nemalokrat namreč slišiš stavke, kot so: »Ej ti,, daj mi prinesi to pa to,« ali pa: »Stara, a maš to pa to?« Nobenega vikanja, nobene strpnosti, ničesar. Le odnos na najnižji ravni, pri katerem dobiš občutek, da več empatije premorejo celo živali.

V našem barčku, ki ga imamo v službi, dela zelo prijazna natakarica Marjetka. Zaradi ukrepov se lep čas nismo videli, zdaj, ko je po več mesecih spet nazaj, pa je veselje obojestransko. Marjetka ti s svojo energijo vedno polepša dan. Na pultu ima ob blagajni pujska, nad katerim je zastava Kirgizije, vanj pa pridno prispevamo kovance za veliko željo naše Marjetke, da bi se po državi v Srednji Aziji nekega dne potepala z nahrbtnikom. Filozofi so stoletja po vsem svetu govorili isto: srečo je najbolje najti v veselju do pomoči drugim. Biti prijazen je naravni protistrup za tesnobo, zmanjšuje stres, prijaznost vodi v dolgoživost, pomaga nam tudi pri vzpostavljanju tesnejših odnosov. Kitajski pregovor pravi: »Če hočeš srečo za eno uro, zadremaj. Če jo hočeš za ves dan, pojdi na ribolov. Če jo hočeš za leto dni, podeduj bogastvo. Če hočeš srečo za vse življenje, pomagaj nekomu.«

Z veseljem prispevam kovanec za kovancem Marjetki in se neizmerno veselim dneva, ko bo stopila na tla Kirgizije in se prepustila vsemu lepemu, s čimer ji bo življenje tam postreglo. »Veš, včeraj sem pripovedovala o tebi svoji mami. Sem ji povedala, kako si prijazen, kako so tvoje vrednote na pravem mestu, in ob tem izrazila zadovoljstvo, da lahko delam s tako krasnimi mladimi ljudmi, ko pa se zdi, da so v življenju v odnosih številni izgubljeni.« Ah, ta naša dušica za barskim pultom je preprosto prekrasna, ob njej pa človek zlahka začuti tisti topel občutek, pri katerem veš, da v ozadju ni nobenih skritih namenov, le preprosta, iskrena prijaznost.

Tovrstna dejanja zelo vplivajo na medsebojno povezanost, pripadnost in občutek bližine. Biti prijazen je vrlina, ki jo imaš ali nimaš. Ne stane nas popolnoma nič, dosegljiva je vsem, da nam lahko ogromno, žal pa se njene vrednosti kljub vsemu dobremu, kar nam daje in prinaša, številni ne zavedajo, prijaznosti pa niti ne cenijo, zlahka jo prezrejo. Pa vendar, ko se enkrat zaveš, kako se tvoji odnosi spremenijo, če spremeniš odnos in komunikacijo do sočloveka, zlahka prideš do spoznanja, katera stran ti postreže z več notranjega in medsebojnega zadovoljstva. Da to, kar misliš, to tudi si, dokazujejo raziskave, ki kažejo, da prijaznost poveča izločanje serotonina. Ta ureja prebavo, pretok krvi, gostoto kosti, spolno delovanje in tudi naše razpoloženje. Ko je raven serotonina, ki je znan tudi kot hormon sreče, kronično nizka, se lahko pojavijo duševne bolezni – depresija, anksioznost in panični napadi.

Odkar so druženja spet dovoljena, sem srečal kar nekaj znancev, ki so omenili, da jim je karantensko obdobje ustrezalo in da so hvaležni, da je »šunder« v njihovem življenju utihnil, s tem pa da so našli več časa zase in za iskanje lastnega notranjega zadovoljstva. Ob vseh obveznostih, s katerimi se spoprijemamo v vsakdanu, se namreč človek težko in popolnoma posveti še posvečanju sebi. Toda na koncu je prav osnova temelj za vse drugo. Torej, da bomo lahko prijazni do drugih, bodimo najprej prijazni do sebe.

  • iz kolumne, objavljene v reviji Zvezde/Lady, št. 23., 9. junij 2021

Next Post

Previous Post

© 2024 dennismalacic

Theme by Anders Norén