O tebi se je prelilo že dosti črnila, spisane so bile neštete misli, povedanega pa preveč, da bi vse lahko slišali. Pa vendar, tako kot si bila njihova, si danes tudi naša. V svojih tridesetih letih si doživela vzpone in padce, tvoje pomladi so zelenele in cvetele, poleti si nas hladila pod krošnjami svojih tisočerih dreves, jeseni si ostala skorajda brez vseh barv ter nam nato s svojim zimskim mrazom kdaj tudi zarezala v kožo. Občudoval sem te v vseh letnih časih in kot otrok bil hvaležen, da imam priložnost odraščati prav tukaj, v tej deželici pod Alpami, kjer imam tako blizu vse, od prekmurskih ravnic, ki se iztekajo tja nekam v daljavo, do mogočnih gora, ki se dvigajo tja nad oblake, pa vse tja do morskih valov, ki peljejo tja v širni svet. Ti, tako majhna, a tako lepa. Najlepša.
Kadar koli se mi je zgodilo, da me je pot z enega konca peljala na drugega, sem rad zrl čez okno in občudoval prizore, s katerimi nas razvajaš. Pot z vlakom je iz Murske Sobote do Kopra lahko trajala tudi ves dan, a so mi ure ob občudovanju tvojih prekrasnih lepot zletele mimo tako hitro, da mi je bilo vedno znova, ko je bila na sporedu zadnja postaja, žal, da je minilo. Če so se vate zaljubile moje otroške oči, je moj odrasel jaz ob zaljubljenosti preprosto hvaležen, da si tukaj in da si moja. Verjetno ne mine dan, ko se ne bi zavedel, v kako prekrasni deželi živim, in verjetno ni bilo priložnosti, ko me je kdo povprašal o tebi, da te ne bi vzljubil v vsej svoji veličini. O tem, kdo so tisti, ki so nad nama, kdo tisti, ki mislijo, da si te lastijo, in kdo tisti, ki ti tako doma kot v svetu kvarijo ugled, ne bova, ker to ni zapis, namenjen njim, je namreč le iskrena izpoved o tem, zakaj sem hvaležen, da si moja. Morda si v očeh nekoga res žepna, toda nobena od drugih, še tako velikih ne nosi ljubezni v svojem imenu. Nad tem dejstvom sem tako navdušen, da na to opozorim ob vsaki priložnosti, ko beseda v tujini nanese na to, od kod prihajam.
Že res, da se morda kdo rad izgubi v navidezni brezmejnosti širin lastnih meja, a sam nikoli nisem bil med tistimi, ki hrepenijo po večjem, saj se zavedam, da je za srečo dovolj že malo, to pa lahko najdem že pri naslednjem koraku. Res je, da sem bil, ko se je zgodilo, premajhen, štel sem rosna tri leta, da bi se zavedal pomena in veličine obdobja, ko si nastala, a danes, ko si presegla tridesetico, sem lahko le hvaležen za vso lepoto, s katero umiriš še tako težko srce.
Želel bi si, da med nami ne bi bilo toliko razprtij, toliko negativnosti, želel bi si, da bi, koder sonce hodi, prepir iz sveta bil pregnan. Da bi nas bilo več takšnih, ki bi se zgledovali po tisti dobri stari Kekčevi pesmi, ki si jo tako radi zapojemo, a tako premalokrat zares živimo: »Jaz pa pojdem in zasejem dobro voljo pri ljudeh…« Če sem kot večina fantov v otroških letih sanjaril o tem, da bom nekega dne Superman, Batman ali Spiderman, sem danes, pri svojih triintridesetih, lahko samo hvaležen, da sem Kekec, ne pa omenjena herojska trojica. Zakaj? Ker sem prav po zaslugi klobuka, palice in nahrbtnika našel svoj mir med raziskovanjem tvojih lepot in ker je prav tovrstno dopustnipko preživljanje dni tisto, za katero danes razumem, da mi lahko na koncu da največ. Zato se k tebi vračam tudi letos. Ni mi mar za dogajanje čez mejo, vem, da me najboljše poletje čaka na tvojem ozemlju. Ker nikoli ne razočaraš in ker tudi takrat, ko se zdi, da je najtežje, veš, kako v meni znova vzbuditi upanje za to, da se dvignem in grem znova dalje. Rad te imam in naj ti novih trideset prinese tisto še eno znamenito, domačo, ki pravi, da se med iskrenimi ljudmi nikoli ne zgodi, da zmaga laž. Da si sama lepa, to že veva, ob tvojem jubileju pa ti želim le, da bi bili lepi v srcu tudi tvoji domači.
- iz kolumne, objavljene v reviji Lady, št. 27., 07. julij 2021