Sem v pričakovanju novega pregleda na onkološkem inštitutu. Po prebolelem raku mod pred tremi leti me je sprva doletel na vsake tri mesece, od lani dalje pa ga imam na pol leta. Nekje sem založil svoj papir z datumom, pa se kar nekako z obotavljanjem spravljam k iskanju. Lahko bi krivil njihovo sprejemno pisarno, v kateri vedno poskrbijo, da ne pozabiš priti na pregled, ko se to zgodi, pa vsi, ki so zaposleni na inštitutu, zate poskrbijo z vso človečnostjo. Vsaj moje izkušnje so take in srčno upam, da tudi vaše, če ste žal med tistimi, ki nam je življenje postreglo z enako diagnostično preizkušnjo.
Če smo v prejšnjem mesecu ozaveščali o raku otrok, za katerim v Sloveniji letno zboli kar sedemdeset otrok, kar dvajset odstotkov pa bitko žal tudi izgubi, je oktober obarvan v rožnato barvo, z njo pa ozaveščamo o raku dojk, najpogostejšem malignem obolenju žensk v razvitem svetu, v Sloveniji pa letno za njim zboli okoli 1100 žensk. Nemalo junakinj mi je delalo družbo na hodnikih v tednih, ko sem prejemal kemoterapije, nemalo pa se jih je znašlo tam pozneje. Ob vsaki novici, da je nekdo od mojih bližnjih ali njihovih dobil svojo številko na inštitutu, mi postane neprijetno, ne glede na vse zaupanje, ki ga imam v to ustanovo. Preprosto je verjetno v vsakem, ki se je že kdaj srečal z rakom, neki odpor, predvsem pa strah, da bi se za tistimi zidovi spet znašel tudi sam. Ob vseh spominih, ki te preletijo v tistem trenutku, še toliko bolj zaboli, da se dogaja tako prepogosto in da je še vedno, ob vsej sodobni medicini, vseh cepivih in zdravilih, v tolikih primerih njegov izid tragičen.
Ob vsem sodobnem ritmu, katerega divje korake skušamo kar se da uspešno dohajati, ob tem pa nam zlahka uspe pozabiti nase, smo izpostavljeni veliki prisotnosti stresa. A ga večinoma sploh več ne zaznamo, saj smo proti njemu postali odporni. Pa se nam bo uspelo ubraniti tudi tumorja ali bo naša odpornost, če ne bomo z roko udarili po mizi in česa spremenili, padla na kritično raven, realnost današnjega dne pa bodo zamenjali bolnišnični hodniki in neznanci, sicer s srcem na mestu, pa vseeno v belih haljah. Ne glede na vso prijaznost in predanost, s katero se večina medicinskega osebja predaja svojemu poslanstvu, ima vse tisto, kar je negativnega, od kemoterapij, slabosti, groznega vonja urina, vsega preostalega slabega počutja, tudi psihološkega, še vedno preveliko težo, da mi ne bi bilo težko za vsakega, ki se je in se bo še spoprijel s tako hudo življenjsko preizkušnjo.
Pa vendar, si bomo mar pomagali s tem, da bomo preprosto pomahali z belo zastavo ter se prepustili usodi, ali s tem, da bomo verjeli? Ob vsaki bitki, pa naj bo ta še tako težka, ohranjanje glave nad gladino še kako pripomore k premagovanju vsega slabega, kar se je nabralo v našem telesu, a ne glede na vse, kar je tja naplavilo, lahko v sebi najdemo nepremagljivega zmagovalca, ki se bo boril do konca. Tako kot se že dolgih dvanajst let z njim bori moja znanka Maja. Ne glede na vse nove in nove preizkušnje, ki jim spet sledijo nove in nove, še vedno verjame. In to je zmagovalna miselnost! Hvala vsem angelom na onkološkem inštutu, ki ne glede na množičnost tistih, ki prestopamo njihov prag, ohranjajo čut do bolnika. In hvala vsem vam, ki niste nehali in ki ne boste nehali verjeti. Ker bom vedno ostal zvest temu, da lahko ne glede na število preizkušenj na koncu sledi nekaj lepega, kar bo poplačalo vse tisto, kar je v preteklih dneh, tednih, mesecih, morda celo letih prineslo težkega in utrujajočega. Ne glede na vse, s čimer vam streže življenje, ne pozabite – najpomembnejše na koncu dneva je, da ne dvignete roke nad sabo in da ob tem ne pozabite nase. Tudi tako, da se začnete imeti bolj radi.
- iz kolumne, objavljene v reviji Lady, št. 41., 13. oktober 2021