Odkar se zbujam ob treh, se mi je prvič pripetilo, da sem se na poti čez spečo Ljubljano zmrazil ob megli, ki je padla na mesto. Nič kaj mi ni pri srcu ta del jeseni, pa vendar si poskušam vedno znova pripovedovati, da imajo tudi meglice svoj čar. Navsezadnje so lahko ob kakšni drugi priložnosti, recimo ob spomladanskem večeru, v katerem te prijetno boža topel veter po nevihti, ki je minila, prav čarobne. Jeseni, ko noč čedalje hitreje potrka na okna, preprosto ne gre, da ne bi meglica s seboj pripeljala tudi nekaj melanholije. Ta se nato s premikanjem ure še za dobro mero poglobi.
Pa vendar, tako kot vse tudi megla prej ali slej izgine, na poti iz službe pa te kljub soncu in temperaturam, ob katerih imaš na široko odprto okno, razjezi spoznanje, da te v vrstah pločevine čaka premikanje po polžje. Pa se med tem, ko še nekako gre, izgubljaš v svojih mislih in se pri Polikliniki, pred katero se vije dolga vrsta bolnikov, šele dobro zaveš, kakšno srečo imaš, da si lahko v tem avtu in v tem zastoju. V trenutku me je zmrazilo ob misli, da bi lahko bil na drugi strani ceste zlahka tudi sam. Pa sem se toliko bolj razveselil trenutka, da sem se lahko odpeljal od tam, še bolj pa tega, da lahko te besede pišem tukaj in zdaj. Ravno v preteklih dneh sem v sestrski reviji Zarja naletel na kolumno novinarske kolegice Katarine Keček. Katarina se je žal znašla s svojo številko na onkološkem inštitutu, ob njenih objavah pa še kako podoživljam tudi svoje obdobje izpred treh let, ko sem se ob noči čarovnic s kemoterapijami ob sebi in v majici s Supermanovim znakom pohecal, da tudi sam odhajam na zabavo, da sem pravzaprav Superman, ki pa je zaradi kemoterapij videti kot njegov sovražnik, gologlavi Lex. Katarinin smisel za humor mi je blizu, hkrati pa mu zaupam, da bo v Katarini našel navdih tudi v najtežjih dneh. Drži se, borka si in bitka je že napol dobljena!
Vrata onkološkega inštituta sem v preteklih dneh prestopil tudi sam, saj je prišel čas polletnih kontrol. Prvi del sem prestal, pojutrišnjem me čaka še ultrazvok. Iz srca si želim, da bi bilo tudi tokrat vse v redu, hkrati pa se moram okarati, saj sem prepričan, da bi lahko za svoje zdravje naredil bistveno več, kot sem. Verjetno ta občutek spremlja skoraj vsakega med nami, pa vendar je res zoprn, in če kaj, se ga moram naučiti krotiti, predvsem pa verjeti in zaupati, da bo vse v redu. Ob vsem tem razmišljanju, h kateremu pripomorejo tudi nočne melanholične meglice, pomaga, če si skuhaš sadni čaj, ga posladkaš z medom, nato pa vanj namočiš domač mašinski keks ter pustiš, da se ti omamno razstopi v ustih. Doživetje, ki me vrne v tista lepa otroška leta, ko se je keks v čaju zdel najboljša stvar, zaradi brezbričnosti pa si jesen videl v najlepših odtenkih pisanih barv. Krasno darilo za crkljanje samega sebe, je pa ob tem vendarle težko imeti samokontrolo nad tem, kje je meja za preveč. Dobro zlahka postane predobro. Sploh pri ljudeh, ki bi se lahko po lakoti primerjali z medvedi. Očitno lahko nekakšnim vzporednicam z njimi pripišem tudi to, da v zadnjem času zelo rad spim. V tednih, ko se mi ni treba zbujati ob treh zjutraj, mi vsaj nekaj dni uspe spati celo okoli deset ur. Nekaj, česar sem resnično vesel, in nekaj, za kar nikoli verjetno nisem bil tako hvaležen, kot sem danes. In to je tisto, kar bi si morali ob vsem tem sodobnem tempu privoščiti večkrat. Počitek in čas, ki ga imamo zgolj zase. Ob soju sveč, glasbi in keksih v vročem čaju. Pa bodo še melanholične meglice pokazale svojo lepšo plat.
- iz kolumne, objavljene v reviji Lady, št. 43, 27. oktober 2021