dennismalacic

Človek človeku človek.

MANJVREDNOSTNI KOMPLEKS

Če se ozrem čez okno, te besede pišem v sivem ponedeljkovem popoldnevu, ko dež in precej nižje temperature, kot smo jih imeli v preteklih dneh, zlahka otežita vedro razpoloženje. Danes smo 20. septembra. Na ta dan sem pred štirimi leti na facebooku zapisal naslednje: Smo (res) manjvredni? Vedno sem bil preprost dečko s kmetije. Dečko, ki je verjetno za marsikoga z domačega podeželja imel precej hecne oziroma neobičajne želje. Želel sem delati na radiu, biti voditelj na televiziji, želel sem biti tudi maneken in se sprehajati po modnih brveh. Marsikdo ni verjel vame. Hodil sem naokrog po avdicijah in na njih padal kot domine. Ne, ne, ne in ne. Vrata so se mi zapirala in zapirala. Na radiih in televizijah jih je motil prekmurski naglas, kar zadeva manekenstvo, pa nikoli nisem dosegal tamkajšnjih meril s kakšnim kilogramom preveč. A temu fantu, v katerega večina ni verjela, je sčasoma uspelo in tako imam za seboj nekaj izjemnih projektov in nekaj doživetij, ki so daleč nad tem, o čemer sem si upal kdaj sanjati. In ko se ti ene sanje uresničijo, dobiš zagon za nove. Slediš srcu, vztrajaš, se trudiš in upaš, da bo nekega dne nekoč nekje nekdo opazil tvojo zagnanost, tvoj trud, tvoj talent in tvojo željo. Da mu boš všeč tak, kot si. In da tudi če bo v tebi opazil kakšno pomanjkljivost, v tem ne bo videl ovire, temveč izziv, ki se ga bo z veseljem lotil. Vsi imamo sanje. Nekateri jim sledimo, nekateri pa zaradi spleta okoliščin nehajo verjeti vanje. V vseh teh letih, kar sem v medijih, sem spoznal toliko krasnih, pozitivnih, toplih oseb, ki so imele sanje in so verjele vanje. Pa danes? Že zdavnaj so pozabile nanje. Zakaj? Ker so jim govorili, da jim ne bo uspelo. Toda kdo pravzaprav so oni? Kdo, da bodo odločali o tem, ali nam bo uspelo ali ne? Seveda nam bo, saj so to vendar naša življenja in naše sanje. In ker je vse mogoče, če le dovolj verjamemo vase.

Leto po tem zapisu sem na ta dan posedal v parku pred onkološkim inštitutom ter žalost ob kapljicah kemoterapij premagoval z branjem knjige Placebo ste vi. Verjamem, da sem tudi po njeni zaslugi svojo bitko lažje prestal, pa tudi, da mi je pomagala pri mišljenju in delovanju, ki me je štiri leta po zapisu in treh letih po diagnozi pripeljalo do trenutka, ko sem to jutro stopil v čevlje voditelja jutranjih novic v novi oddaji Jutro na Planetu. Vsak, ki je kdaj doživel vrsto zavrnitev in razočaranj, še kako dobro pozna tisti občutek, ki pravi, da preprosto nisi vreden.

Da se vsekakor splača vztrajati, verjeti vase in v lastne sanje, lahko potrdi moj uspeh. Nikoli in nikdar mi nihče ne bo mogel očitati, da sem se na kakšni poziciji v življenju znašel zaradi vez in poznanstev, vse, kar mi je uspelo, mi je s trdim delom, odrekanjem in preprosto predanostjo slediti srcu. Predobro poznam svoje otroške sanje in hvaležen sem, da nisem obupal nad njimi niti ob najtežjih življenjskih bitkah. Ko so me želje po karieri po študijskih letih v štajerski prestolnici pripeljale v Ljubljano, sem bil deležen nekaj ur govornih vaj. Na teh mi je mentorica nekega dne rekla nekaj v slogu: »Joj, ti vaši prekmurski o-ji in e-ji. Veš, ko ne boš prepričan, kako izgovoriti kakšno besedo, jo izgovori drugače, kot bi jo sicer, saj bo tako takrat izgovor pravilen.« Seveda se mi je zgodilo,  da sem začel narobe naglaševati še tiste besede, ki sem jih do takrat pravilno. No, kakšni o-ji in e-ji me zmedejo še danes, vseeno pa je dejstvo, da mi je bila zaupana voditeljska vloga informativnega programa, veliko priznanje za vse moje preteklo delo. Hvaležen sem za nov izziv in naj bo moja zgodba navdih tudi za vaše sanje.

  • iz kolumne, objavljene v reviji Lady

Next Post

Previous Post

© 2021 dennismalacic

Theme by Anders Norén