dennismalacic

Človek človeku človek.

PREŽIVETI DAN S SEBOJ

Spadam med tiste moške, ki se le s težavo lotijo čiščenja. Upiranje traja kar nekaj časa, toda prej ali slej se vselej zgodi prelomna točka, ko si rečem, da tako več ne gre naprej. Potem poprimem za krpe, metlo in smetišnico in se lotim dela. Da je tokrat steklo lažje, je pripomoglo tudi vreme. Kljub temu da se je sonce vsake toliko le prikazalo, je dan minil v oblačnosti in ob temperaturah, ob katerih se ti toži po tistih izpred tednov. Dve uri, kolikor je trajalo, sta minili hitreje in prijetneje tudi ob glasbi. Ko sem v nekem trenutku celo pomigal z boki ob ritmih, sem se nasmejal na ves glas ob predstavi, kam me je življenje pripeljalo. Pri svojih 33 letih živim svojo samskost, ker v tem vikendu nisem doma, pa sem nedeljo preživel sam s seboj. Verjetno si nikoli sebe pri teh letih, ko sem si ustvarjal predstave v svojih otroških mislih, nisem predstavljal tako – ob plesanju s krpo in metlo. Verjetno, če me ne bi doletela diagnoza, se na koncu ob čiščenju ne bi niti tako zabaval. Vznemirjal bi se zaradi sosedov, kaj si bo kateri mislil, če me bo videl skozi okno, danes pa vem, da se lepše kot  tako, da se znaš zabavati tudi sam, preprosto ne moreš imeti.

Najava novega zapiranja me ni tako pretresla, saj sem se na neki način med epidemijo bolj umaknil vase. Še pred časom bi vikend preživel vsaj na kakšem žuru, če že ne na kakšnem potepanju, v nov teden pa tako zakorakal utrujen in nespočit. Nova realnost je drugačna. Če sem soboto med drugim preživel ob kratkem sprehodu po središču mesta, ob kuhanem vinu z Romano in kavi z Lucijo, kuhanju kosila ter poležavanju ob Netflixu, sem nedeljo preživel produktivno ob čiščenju, pozneje pa še ob obveznostih, ki so se mi nabrale čez teden, pa jih nisem uspel sproti rešiti. Pred rakom nisem razumel pomena počitka, verjel sem, da lahko dan in njegove obveznosti preživim že ob nekaj urah spanja. Danes ni lepšega, kot ko grem spat z vedenjem, da je pred menoj vsaj osem ur spanja. V dneh, ko juter ne preživljam v televizijskem studiu, mestni vrvež pa zamenja podeželska spokojnost, mi uspe spati celo po deset ur. Verjamem, da tudi po tej zaslugi tedne, ko se zbujam ob treh zjutraj, lažje preživim. Nikakor namreč nočem, da bi s svojimi obveznostmi pretiraval, to pa bi me pripeljalo do nove izgorelosti ali nove slabe novice od zdravnikov.

In kaj napisati ob tem? Verjamem, da je to čar življenja. Zavedanje, da za to, da imaš dovolj, ne potrebuješ sprejeti vsega, kar se ti ponuja. Da ni potrebna ne družba ne množica, da se lahko imaš lepo. Še vedno se človek lahko najbolje poveže s samim s seboj, če je sam. In verjamem, da bi si vsaj nekaj ur zase moral utrgati prav vsak. Se pa ob tem zavedam, da nekateri preprosto ne morejo biti sami s seboj, saj si niso všeč. Niso si všeč ne zaradi lastnih besed ne zaradi lastnih dejanj. Najbolj žalostni so pri tem tisti, ki ob tem zavedanju za to, da bi kaj spremenili, pravzaprav ne storijo nič, temveč še naprej vztrajajo v svojem klobčku sivine in monotonosti ob potrebi, da njihova življenja izpopolnjujejo drugi. A kako srečen je pravzaprav človek, ki za to, da je srečen, potrebuje drugega? Srečni smo lahko že sami s seboj, prvi korak k temu pa je, da se sprejmemo. Ko bomo to storili, se znajdemo na pravi poti, ta pa nas bo pripeljala do vedenja, da je na koncu dne dovolj že to, da imamo sami sebe. Čar življenja je že ta, vsaj v mojem primeru, da lahko preživljam večer pomirjen, da so moji zadnji izvidi dobri. Za to, da bodo tudi ostali takšni, pa lahko nekaj naredim že danes. Zakaj bi tvegal in čakal na dan po jutrišnjem?

  • iz kolumne, objavljene v reviji Lady, št. 46, 17. november 2021

Next Post

Previous Post

© 2022 dennismalacic

Theme by Anders Norén