dennismalacic

Človek človeku človek.

BITI BOLJŠI ČLOVEK

V svetu, za katerega se zdi, da postaja vse bolj kaotičen, je želja, da bi bil boljši človek, kot si bil včeraj, ena tistih, za katero lahko rečem, da je še kako na mestu. Do konca letošnjega leta nas loči samo še nekaj dni, in tudi če smo se znašli v pregovorno najlepšem času v letu, ne moremo mimo občutka, da znane razmere vse več ljudi potiskajo nekam na rob. Da je tako, lahko zaznamo že ob mimobežnem opravku v trgovini ali na bencinski črpalki, kjer pri nekaterih ne gre brez mrkih pogledov in slabe volje. A ta svet lahko napolnimo tudi z veseljem.

Bila je zgodnja jutranja ura, ki za večino predstavlja še sredino noči, sam pa sem premražen postopal med točenjem goriva in poskušal najti toplo zavetje za svojim šalom. »Pohiti, zamujaš res dobro muziko!« je med smehom zavpila prodajalka izza prodajnega okenca, ki ga je odprla. Nekaj časa je trajalo, preden sem odložil ročko za dolivanje in našel svoje potrdilo o cepljenju ter vstopil v prodajalno, v kateri je za odtenek glasneje kot običajno odmevala glasba. Prodajalki, obe nasmejani po skoraj celonočni izmeni, ura je bila štiri, sta me hecali, da sem videti »zaliman« pa da sem še kako potreben kave. Da bi me zdramili še bolj, sta glasbo še pojačali, nato pa je ena od nekod privlekla metlo in z njo začela plesati med policami. Zarežali smo se v trenutku, ko sem se vprašal, kako bi prizor prodajalk in stranke med žurom v poslovalnici dojemal kdo od tistih, ki bi se ravno v tistem trenutku pripeljali na črpalko, pa nas to v resnici ni kaj dosti brigalo. Nasmešek sem imel na obrazu vse do trenutka, ko sem se odpeljal, in še dlje. Polepšali sta mi ne samo tisto zgodnje jutro, temveč ves dan, in to je bil le še en dokaz, ki potrjuje, da se lahko, če si le prijaznega in odprtega duha, zgodijo resnično neverjetne prigode.

Med platnicami ene izmed knjig za osebnostno rast, ki jo prebiram te dni, je zapisano, da si svoje kvantno polje, ki je nevidno polje informacij okrog nas, krojimo sami s svojimi mislimi. Energija, ki jo oddajamo, pa prek tega polja doseže tudi druge. To razumem tako, da če se trudimo za dobro in pozitivno, se nam to tudi vrača. Verjetno večini na kraj pameti ni padla misel, da bi zaplesal na bencinski črpalki, pa se ti lahko, kot potrjuje zgornja izkušnja, zgodi tudi to. Nekaj dni po tem dogodku se mi je med brskanjem po družbenih omrežjih prikazala objava gospe, ki je v nekem mestu postala ob uličnem glasbeniku in zaplesala. Sama, samcata, brez kogar koli drugega. Vsi so le hiteli mimo nje, nekateri z visoko dvignjeno obrvjo, spet drugi verjetno med spraševanjem, kaj hudiča se dogaja s to žensko. Pa je čudna ona ali so čudni tisti, ki se ji niso pridružili in si vzeli nekaj sekund za to, da bi s svojim dejanjem storili nekaj neobičajnega, nekaj, kar bi jim lahko še kako oplemenitilo ne le dneva, temveč tudi lastno počutje?

Svet ni zgolj materialističen. Svet je lahko toliko vsega lepega, če le odpremo oči, pogledamo naokrog in ga objamemo z vsem, kar smo. To, kaj si bo kdo mislil, je njegova, in ne naša težava. S tem ko bomo spustili zavore, v katere so nas vklenili v prepričanju, da je vse, kar izstopa iz običajnega in povprečnega, slabo, bomo odprli vrata doživetjem, ki jih sicer ne bi bilo. In do teh nas lahko pripelje že prijazen odnos do sočloveka, ki se nam znajde na poti. Bodi takšen do drugih, kot si želiš, da bodo drugi do tebe. Bodi boljši, kot si bil včeraj.

  • iz kolumne, objavljene v reviji Lady, št. 48., 1. december 2021

Next Post

Previous Post

© 2022 dennismalacic

Theme by Anders Norén