dennismalacic

Človek človeku človek.

premišljevanje

Hecno, nisem si mislil, da bom katerega od svojih zapisov kdaj pričel s prigodo s stranišča, pa vendarle bom tokrat storil prav to. Med potjo iz Prekmurja v Ljubljano sem se ustavil na zadnji črpalki pred prestolnico, odhitel do pisoarja, in med tem ko sem čakal, da se olajšam, razmišljal o tem, kako na tem svetu obstajata dve vrsti človeka. Eden bi, potem ko bi opravil, stopil do kabine in pravilno zaprl kotliček, ki se je zataknil. To je namreč jasno naznanjal zoprn klokotajoč zvok vode. Drugi pa tak, ki ga pokvarjena straniščna školjka ne bi ganila. Ko sem razmišljal, da stopim do nje, se je v prostoru na drugem pisoarju znašla še ena duša, ki jo je pritisnilo na malo potrebo, pa sem za trenutek okleval, nato pa vendarle končal, zaprl zadrgo, stopil do kotlička, ga popravil, stopil  še do umivalnika in se vrnil do avta ter zapeljal naprej. Kakšen krasen občutek, počutil sem se kot pravi rešitelj straniščne školjke! In to le dan po božiču. Bridget Jones bi bila ponosna name.

Življenje nas nenehno postavlja pred nove izzive. Vedno znova moramo razmisliti o tem, kako in kam naprej. Kdaj se pripetijo poti, za katere spoznamo, da nam jih ne bi bilo treba hoditi, kdaj tudi spoznamo, da smo na stranpoti, a vsaka, ki nas je pripeljala do sem, kjer smo danes, je naša. In prav vsaka nas je nečesa naučila, s pomočjo vsake smo tudi osebnostno zrasli. Če so se nekateri v preteklih prazničnih dneh udeležili množičnega tekmovanja v tem, kdo bo objavil najlepšo božično fotografijo in kdo bo pokazal največ daril pod smrečico, drugi nismo pozabili, da vse te objave v nekom povzročajo precej žalosti in grenkobe. Vsi žal nimamo vsega, kar bi si želeli. Spet drugi imajo vse in še več. Pa imajo res vse? Danes sem bral o 82-letni Meri, mami samohranilki 55-letne Milke, hčere z Downovim sindromom. Meri in Milka vse težje shajata iz dneva v dan, za to, da prideta do vsaj nekaj denarja, čistita tudi bloke, pa ju je neka gospa zaradi domnevnega dela na črno prijavila inšpekciji. Kam smo padli, da smo pripravljeni narediti kaj takega? Kje smo se izgubili?

Merijina in Milkina zgodba je le ena od številnih, ki so zapisane v knjigi Ninne Kozorog, Le Vida, recepti življenja. Gre za zgodbe starostnikov, ki prebivajo med nami, lahko so navsezadnje tudi naši sosedje ali pa jih srečujemo med vsakodnevnimi opravki, med dolgoletnim delom na terenu pa jih je zbrala avtorica, ki jo zaradi njenih številnih požrtvovalnih dejanj in njenega neizmernega čuta za sočloveka izjemno cenim, zapisala s pomočjo ljudi, ki jim ni vseeno zanje. Pa se sploh zavedamo koliko je takih, ki so pozabljeni? Ki nimajo nikogar, s komer bi preživljali ta praznični čas, kaj šele vsega drugega, kar ostali doživljamo s tistimi, ki so nam blizu in ki jih imamo radi? Medtem ko se nekateri bohotijo z darili, drugi ostajajo sami, osamljeni in praznih rok. Da je teh bilo letos manj, je znova poskrbela tudi angelska Ana Petrič, ki je skoordinirala akcijo pisanja voščilnic za starostnike po domovih, da bi tudi tisti, ki nimajo več nikogar, prejeli kakšno praznično. S sodelavci smo se odzvali povabilu in iskreno lahko zapišem, da sta skupno ustvarjanje voščilnic in razmišljanje o tem, kaj lepega bi jim sporočili, eno od tistih dejanj, za katera si želim, da bi jih v prihodnje bilo bistveno več. In ko ob koncu leta potegneš črto čez vse, kar se poslavlja, je prav to tisto, kar šteje. Stremeti k boljšemu svetu in k temu tudi aktivno prispevati. Vprašajmo se, v kakšni luči bi se radi videli, ko se bo leto znova obrnilo in se bomo ozirali nazaj. Vsak je lahko jutri boljši, kot je bil včeraj. In vsak jutrišnji dan je lahko lepši, kot je bil današnji. Vse je v naših rokah.

  • iz še zadnje kolumne, ki sem jo napisal za revijo Lady, št. 1., 5. januar 2022

Next Post

© 2022 dennismalacic

Theme by Anders Norén