ZA LJUBEZEN, NE SOVRAŠTVO

Spoštovani prijatelji,

z velikim ponosom vas obveščam, da sem bil nominiran za LGBT+ osebnost leta. Ta častna nominacija me neizmerno veseli, saj predstavlja priznanje za moje delo in predanost boju za pravice in enakost LGBT+ skupnosti.

Sovražno nastrojeno medijsko poročanje in politični manevri, ki ciljajo na omejevanje naših svoboščin, zahtevajo našo aktivno in odločno reakcijo. Moje delo in boj proti temu so le majhen del širše bitke za enakost in pravičnost. Kot vam je verjetno znano sem se decembra odpovedal vsem svojim funkcijam v televizijskem informativnem programu, novinarski, voditeljski in uredniški vlogi, saj si kot pripadnik mavrične manjšine nikoli ne bi opravičil, da bi bil del sovražne propagande. Navsezadnje 28. člen Kodeksa novinarjev Slovenije pravi: “Novinar ima pravico zavrniti delo, ki je v nasprotju s tem kodeksom in profesionalnimi standardi novinarskega poklica.” Ostal sem zvest sebi in vrednotam, v katere verjamem & jih zagovarjam, sem pa ob tem ostal brez velikega dela sebe, ki sem ga imel tako zelo rad.

V teh časih, ko smo znova priča naraščanju sovražnosti in diskriminacije, je vsaka oblika podpore še posebej dragocena. Zato vas prosim, da mi izkažete svojo podporo tako, da oddate svoj glas zame v tej pomembni kategoriji na POVEZAVI.

Obenem pa bi rad izpostavil resnost trenutka, v katerem se nahajamo. Nedavni dogodki so jasen pokazatelj, da se naše pravice in svoboščine ne smejo jemati za samoumevne. V preteklem vikendu smo bili znova priča homofobnemu napadu, ki se je zgodil v štajerski prestolnici. Kot poroča društvo Parada ponosa so napadalci verbalno napadli moška, ker sta se med sprehodom po mestu držala za roke. Mimoidoči jima niso priskočili na pomoč, temveč so se napadu pridružili. Tovrstni napadi so ponoven opomnik, da obstajajo tudi pri nas organizirane skupine oseb, ki načrtno targetirajo LGBT+ osebe in skupnosti z namenom ustrahovanja, izživljanja nad njimi in grobo posegajo v osnovne človekove pravice ter pravico do varnosti in dostojanstva.

Zaskrbljujoče so tudi spremembe v predlaganih zakonih in politične poteze, ki kažejo nevarno pot, ki bi jo lahko ubrali, če ne bomo stopili skupaj in se borili za naše pravice. Največja opozicijska stranka v državi se je pod krinko zagotavljanja varstva otrok odločila radikalno poseči v kazenski zakonik. Po vzoru Madžarske in Poljske, kjer vsako predstavljanje svoje pripadnosti LGBT+ skupnosti praktično že meji na kaznivo dejanje in Rusije, ki je LGBT+ gibanje uvrstila na seznam skrajnih in terorističnih organizacij, bi podobno pot radi ubrali tudi v Sloveniji. Če je v madžarskem primeru cenzura teh vsebin dosegla ne samo knjige, temveč tudi televizije, bi Janez Janša s somišljeniki pri nas šel še korak dlje: v svojem 149a členu predvideva, da bi se z zaporom do treh let kaznoval vsak, ki bi osebi, mlajši od osemnajst let, pokazal fotografijo, posnetek ali katerokoli gradivo, »ki spodbuja odstopanje od samoidentitete, ki ustreza spolu ob rojstvu, spremembo spola ali homoseksualnost.« Zakon predvideva, da bi bilo tovrstno vsebino prepovedano podajati ne zgolj pri vzgojnoizobraževalnih vsebinah, temveč praktično povsod, navsezadnje tudi v medijih. Kriminalizacija posega celo v uredništva, distribucije in založništva že v primeru, če bi si nekdo drznil objaviti ali izdati tovrstno vsebino. Če povzamem novinarske kolege pri Mladini, ki so o tem že obširno poročali, »predlog je napisan tako, da izrecno kriminalizira sleherno prikazovanje homoseksualne vsebine ali takšnih, ki namigujejo na spremembo spola, in to z drakonskimi kaznimi do osem let zapora.«

Ne razumem sicer povsem, kako bi dosegli popolno prepoved dostopa do tovrstnih vsebin. Lahko jih prepoveste v knjigah, lahko prepoveste filme, kaj pa boste naredili s spletom? Današnji otroci brskajo po medmrežju še preden se naučijo brati in seštevati. Internet pa je po naravi globalen in decentraliziran medij, kar pomeni, da so poskusi enotne regulacije ali cenzure izredno težki. Zasnovan je tako, da omogoča robustnost in odpornost na poskuse cenzure. Tehnologije, kot so VPN (Virtual Private Network) in TOR (The Onion Router), omogočajo uporabnikom, da obidejo cenzuro in dostopajo do blokiranih vsebin. To pomeni, da bi vsi poskusi prepovedi verjetno bili neučinkoviti.

Etični vidik? Dostop do informacij, vključno z LGBT+ vsebinami, lahko za mnoge posameznike pomeni ključno podporo in vir informacij, še posebej za tiste, ki živijo v manj tolerantnih, pa tudi v bolj ruralnih okoljih. Prepoved teh vsebin bi lahko imela negativne posledice za dobrobit in mentalno zdravje LGBT+ oseb. Mar torej res verjamete, da mladoletna oseba, ki bi jo to zanimalo, ne bo uspela doseči tovrstnega gradiva in da je bolje, da ji dostop do njega prepoveste? Ste sami prvo vsebino, ki je bila povezana s spolnostjo, videli šele po osemnajstem letu starosti? Dajte no! Navsezadnje pa, spoštovane dame in gospodje, povejte prosim, kje so ti, ki se tako radi derejo “Za otroke gre!” takrat, ko se gre za fizično, psihično nasilje, cyberbullying (spletno nadlegovanje), najrazličnejše zlorabe, droge, alkohol, revščino, zanemarjenje …? Nikjer. Primca in rumeno-modre druščine ni nikjer. Glasni so le takrat, ko se gre za pravice LGBT+ skupnosti. Jim še verjamete, da se gre res za otroke?

Zato je pomembno, da se namesto osredotočanja na omejevanje dostopa do informacij prizadeva za vzpostavitev sveta, ki spoštuje različnost in zagotavlja varnost in enakost za vse, ne glede na spolno usmerjenost ali spolno identiteto. Borba proti homofobiji, transfobiji in vsem oblikam diskriminacije ter spodbujanje vključujočih in tolerantnih družb bi morali biti ključni cilji globalne skupnosti!

Nazaj k spornemu predlogu: tako radikalna sprememba kazenskega zakonika, za katero verjamem, da bo največja opozicijska stranka storila vse, kar je v njeni moči, da se sprejme, če oziroma ko se vrne na oblast, krši številne mednarodne konvencije in pravice, začenši s svobodo izražanja in dostopom do informacij. Diskriminira na podlagi spolne usmerjenosti in v že tako razgreto ozračje vnaša le še več nestrpnosti. Ko bi ob tem le pomislili, da se homoseksualci in ostali pripadniki mavrične skupnosti skrivajo tudi v njihovih lastnih vrstah, verjetno pa tudi za domačimi zidovi. Kako bodo nasprotniki skupnosti LGBT+ svojim lastnim otrokom pojasnili, da stojijo za zakonodajo, ki ustvarja in legitimira preganjanje določene skupine ljudi? In navsezadnje, kaj bodo storili, če bodo med temi ljudmi celo oni – njihove lastne hčere, njihovi lastni sinovi?

Vztrajanje pri enakih pravicah za vse, ne glede na spolno usmerjenost ali spolno identiteto, je temeljna vrednota, ki zagotavlja enakost za vse člane družbe. Pravice LGBT+ posameznikov so človekove pravice, vključno s pravico do svobode izražanja, zbiranja, zasebnosti in enakosti pred zakonom. Boj za naše pravice je boj za splošno spoštovanje človekovih pravic, ki pomaga zmanjševati diskriminacijo in spodbuja k bolj vključujoči in strpni družbi. Prispeva k ozaveščanju in izobraževanju družbe o raznolikosti spolnih usmerjenosti in spolnih identitet ter spodbuja sprejemanje in strpnost.

LGBT+ osebe so žal pogosto izpostavljene različnim oblikam diskriminacije, nasilja, in socialnemu izključevanju zaradi njihove spolne usmerjenosti ali spolne identitete. Nekateri ključni izzivi, s katerimi se soočajo, vključujejo:

1. Diskriminacija: LGBT+ osebe se lahko soočajo z diskriminacijo na delovnem mestu, v šolah, v zdravstvenem sistemu in v drugih javnih prostorih. To lahko vključuje zavrnitev zaposlitve ali napredovanja, zavračanje oskrbe v zdravstvenih ustanovah, ali izključevanje iz družbenih dejavnosti.
2. Nasilje: Nasilje proti LGBT+ osebam je žal precej pogosto. To lahko vključuje fizično nasilje, verbalno nadlegovanje, grožnje, in celo smrtne grožnje. Transspolne osebe so še posebej ranljive za nasilje.
3. Stigma in socialna izolacija: LGBT+ osebe se pogosto soočajo s stigmo in predsodki v družbi, kar lahko vodi v socialno izolacijo, težave pri vzpostavljanju medosebnih odnosov in slabše duševno zdravje.
4. Pomanjkanje pravic: V nekaterih državah LGBT+ osebe nimajo enakih pravic kot heteroseksualni in cisgender posamezniki, vključno z zakonskimi pravicami, pravicami posvojitve in pravicami do enakega obravnavanja pred zakonom.
5. Zdravstvene težave: LGBT+ osebe se lahko soočajo z dodatnimi zdravstvenimi izzivi, vključno s povečanim tveganjem za duševne težave, zasvojenostmi, spolno prenosljivimi boleznimi in neprimernim dostopom do zdravstvenih storitev.

Zaradi teh in drugih dejavnikov je pomembno, da se borimo za enake pravice in varnost za vse člane LGBT+ skupnosti ter si prizadevamo za družbo, ki je strpna, vključujoča in spoštljiva do vseh. Ob tem pa ne pozabimo, da nas že sama zgodovina uči, kam pripeljejo ideje o jemanju pravic določenim skupinam.

In za konec: lahko pljuvate po meni, me preganjate, lahko me zaprete, lahko mi vzamete vse. Ne morete pa mi vzeti dostojanstva. Da sem gej sem si priznal že pri svojih štirinajstih. Dolgih 21 let je bilo potrebnih, da sem si upal to razkriti javno. Ves ta čas sem živel v strahu, kako bo odreagirala okolica, ali me bo sprejela ali zavrgla. Še večji strah je bil, kako bodo to sprejeli domači. Danes, ko sem pomirjen, da sem še vedno njihov in da me sprejemajo ne glede na mojo spolno usmerjenost, še vedno živim v strahu. Ne zaradi sebe, temveč zaradi njih, saj nočem, da bi jih kdorkoli prizadel zaradi mene. Ljudje vedo biti nesramni in radi opravljajo, nekateri te bodo obrali do kosti, pa še vedno ne bodo imeli dovolj. Lahko bi te ratrgali na koščke, a na njihovo veliko žalost lahko razpadeš na tisočinke, pa boš še vedno ti-ti. Zvest sebi. Za razliko od neštetih, ki so za to, da ustrezajo okolici in idealom, ki jih ta zahteva od njih, pripravljeni poteptati vse. Celo lastno srečo in lastno identiteto.

Sam tega nisem bil sposoben. Zato sem se zoperstavil sovražni propagandi, priznal svetu kdo sem & kaj sem in danes sem tu. Miren v duši, z dvignjeno glavo. Na edini poti, po kateri si želim hoditi. Po poti iskrenosti & pravičnosti.